Doma

Prevoz do doma je bil rahlo neprijeten. Težko sem se privezala z varnostnim pasom, še huje pa je bilo, ko se je avto peljal in zaviral. Čutila sem vsako udrtino v cesti, groza me je bilo misli, da bi bil kje na poti kakšen ležeči policaj.
Na odpustnici mi je pisalo, da ne smem iti na delo 3 tedne. Najprej sem mislila, da je to pretiravanje, a izkazalo se je, da sem bila doma še dlje. Doma sem se izogibala dvigovanju stvari, mama pa si je vzela en teden dopusta, da je skrbela zame, tako da sem lahko počivala v napol ležečem položaju. Trebuh me sicer v mirovanju ni bolel, a vsak premik je bil težek. Prvi teden sem se malce s težavo obračala v postelji in ustajala s svojega počivališča, a se je stanje iz dneva v dan izboljševalo.
Se spomnite, ko sem rekla, da sem imela ponoči v sobi v KCju odprto okno in sem se zbujala z odprtimi usti in si zato prehladila zobe? Začelo se je že v nedeljo popoldan. Začela me je bolet vsa zgornja leva polovica zob. Vzela sem tableto proti bolečinam, a ni pomagala prav dosti. Proti večeru se je malo pomirilo in me čez noč ni tako hudo mučilo. Zjutraj me ni več bolelo skorajda nič, razen levega podočnika, ki je bil občutljiv na dotik. Mislila sem, da ne bo nič narobe, a torek je pokazal svoje zobe. Pojavila se je neka bunkica nad korenino zoba, ki je na dotik bolela, a zob se mi je pomiril. Bunkica je rasla in dobila sem diagnozo: granulom. Zobozdravnica mi je izdolbla luknjo v zob in me v upanju, da je to to, odpravila domov.
Žal pa tista luknja ni pomagala nič. Pojavljala se mi je vročina (v odpustnici je sicer pisalo, da če vročina zraste čez 38stopinj, je potrebno takoj prit nazaj v bolnico - na srečo je šlo tu za vročino, ki je bila vezana na zob in ne moj trebuh, vseeno pa sem se je bala kot hudič križa). Gnoj je ostajal in se počasi začel pomikati nekam, kjer bi ga bilo lažje spraviti ven. Tako sem dobila zarezo v dlesen in drenažni trak. Boga reva sem upala, da bom počivala, ko bom prišla iz bolnice, a zob tega ni pustil, tako da sem morala vsak dan hoditi v Ljubljano menjat trak. Sprva niti ni bilo tako hudo, ker je bilo zunaj še dovolj toplo, da sem lahko nosila svojo brezelastično trenirko. A ko se je shladilo, sem morala sežt po kavbojkah. To je bilo pa nekaj najhujšega, saj sem imela občutek, da mi bodo vsi šivi popokali. Na srečo so bili ljudje pri zobozdravniku prijazni in so me spuščai naprej, drugače ne vem kako bi presedela tisti čas v čakalnici in čakala na vrsto. 10 dni sem hodila menjavat trak in počasi se je stanje malo stabiliziralo. Vmes se je pa pojavilo še nekaj.
Moj imunski sistem je bil šibak in sem bila dovzetna za stvari, ki se mi drugače ne bi pojavile. Nekaj se mi je naredilo na roki in rekli so, da je to glivična okužba. Takrat sem imela še vsaj štiri zadeve na spisku, ki se mi še nikoli niso pojavile v življenju; bila sem na operaciji, omedlela sem, dobila granulom in glivično okužbo. Občutek je bil prav neumen.. Bolel me je trebuh, bolel me je zob, roka pa je bila srbeča in pekoča. Obupavala sem. To je bil zelo nizek udarec zame. Smilila sem se sama sebi in bila psihično čisto na dnu. Od česa je prišla ta zadnja nadloga, se sploh ne ve. Zdravnica me je spraševala, če sem bila kje na bazenu, a žal s takim trebuhom nisem niti pomislila, da bi se kakorkoli rekreirala. Mogoče je bila kriva kakšna kljuka; sem desničarka in vrata večinoma odpiram z desno roko. Mogoče sem to staknila že v bolnici, mogoče pa pri zobozdravniku. Še vedno ne vem.
Šive so mi iz trebuha pobrali 6.dan po operaciji. Pa še to samo dva od treh. Popek se je malce slanše celil, tako da je medicinska sestra prav vzdihovala kako grd popek je in me še malce bolj na grobo čistila. Ko sem ustala in šla ven iz ordinacije, sem začutila tisti znan občutek iz KCja - če se ne bom takoj usedla in dvignila nog, bom omedlela. Mama je poklicala medicinsko sestro, da je pomagala, prišla pa je tudi zdravnica, ki je že skorajda odšla domov. Malce so me še gledale, če bo vse šlo, potem pa počasi šli stran, ker so videli, da bo vse v redu. Počasi sem ustala in počutila sem se boljše. Popek sem šla "odvit" nekam drugam, ker nisem mogla še enkrat čutiti takega grobega čiščenja. Druga sestra mi je rekla, da je prva povsem grdo govorila o mojem popku, ker je bil zelo lepo zašit in tudi ne kaj preveč zapacan. Odleglo mi je. En dan sem imela še gor obliž, potem sem pa že počasi sama umila svoj popek.
Doma sem ostala cel mesec pa še potem sem počasi dodajala moje pretekle aktivnosti v življenje.
Imela sem nekaj težav, zato tudi nisem tako dolgo nič pisala. Vse bi bilo le izraz mojega samopomilovanja in trpljenja. To objavljam, ker sem končno zakopala vso bolečino in trpljenje, ker bi rada, da se zadeva nikoli več ne ponovi, pa tudi če se, da bom imela kje napisano, kaj vse sem dala skozi, da se bom lažje zavarovala. Čeprav mi je bilo takrat zelo hudo in sem trpela, pa vem, da so v življenju še hujše stvari in ljudje veliko bolj trpijo, kakor jaz. Bilo mi je hudo, a le zato, ker je bilo to prvič zame in vse na kupu ravno takrat, ko tega nisem rabila.

Upam, da bo od zdaj naprej boljše.