Kaj se je dogajalo v bolnici...

V zadnjih dveh mesecih sem pa doživela že veliko novega, a žal ni vedno vse dobro, kar je novo...

V septembru sem pri ginekologu dobila diagnozo, da se mi je na jajčniku naredila cista. Endometriom, če sem bolj natančna. Kot vsak človek, ki je rad informacijsko bolj osveščen o zadevah, ki se ga tičejo, sem po internetu prebrskala vse, kar je okoli tega. Mislim, da so informacije na internetu večinoma malce pretirane in govorijo o najslabših možnih kombinacijah. Skratka, ustrašila sem se in posledično sem se bala trdo pristati na tleh ali kakorkoli drugače prinesti v predel jajčnikov preveč gibanja. Naročena sem bila na operacijo - laparoskopijo.
V začetku oktobra sem bila sprejeta na ginekološki oddelek v KCju, kjer so naredili nekaj preiskav (EKG, kri, UZ,..) in ugotovili, da sem nared za operacijo. 11.10. sem dobila ob 10:30 klic, naj se danes zglasim do 12h v Kliničnem centru za operacijo. Imela sem pol ure, da sem od šoka najprej prišla nazaj k sebi, potem pa še pol ure, da sem se lepo stuširala in zapakirala le najbolj pomembne reči. Tisti dan so me v KCju stradali, zato da sem bila takoj naslednji dan popolnoma pripravljena na operacijo.
Mislim, da so me operirali okrog 9h in da je operacija trajala okrog ene ure. Spomnim se, kako je sestra rekla, da bo malce zaskelelo po žilah, ko so mi dali splošno anestezijo, in voščila lahko noč, potem se je stemnilo. Naslednji prizor, ki se ga spomnim, je bil v pooperacijski čakalni sobi. Zunaj sem opazila, da sije sonce. Spomnila sem se, da sem imela operacijo in bila presrečna, da sem se zbudila. Nikoli še nisem imela splošne anestezije, zato me je pred operacijo malo skrbelo. Od radosti so se mi zasolzile oči. Nisem imela ravno občutka, da je kdo šaril po mojem telesu, a prvi premik me je opozoril, da je bolje, da sem pri miru. Za vsak slučaj sem dobila injekcijo proti bolečinam, nato so me počasi transportirali na intenzivno nego.
Na intenzivni negi so me priključili na nekaj naprav, ki so merile moj srčni utrip in moj krvni tlak. Dobila sem tudi hrano v steklenički. Prvih nekaj ur mi je bilo čisto vseeno za tisto hrano, a ko se mi je stanje malo poboljšalo, sem komaj čakala, da jo dajo stran in izpulijo tisto neumno iglo iz roke. Sestre so bile izredno prijazne, moje sojetnice pa tihe. V bistvu smo bile vse bolj tihe, ker smo večinoma spale. Cel preostali petek sem prespala, zbujala sem se le, ko so sestre prišle pogledat kako je z menoj in se je vklopil tlakomer. Nisem se slabo počutila, nisem se pa nič premikala, ker sem takoj začutila bolečino. Če sem bila pri miru, ni nič bolelo. Ko sem bila budna, sem poslušala težave ostalih bolnic. Nekaterim je splošna anestezija pustila stranske učinke; predvsem slabost. Meni na srečo ni bilo nič narobe. Ko sem potrebovala, sem dobila kahlico, ker ustajat še nisem smela. Kasneje sem izvedela zakaj.
Zvečer, ko sem bila že malce bolj pri sebi, so me sestre vprašale, ali bi rada šla sama do WCja. Jasno sem bila takoj za. Malce težko sem se obrnila naokoli in ustala, prvi koraki so bili malce omotični, ampak sem normalno uspela prit do toalete. Počasi pa sem začela čutiti neko slabost, a to se mi ni še nikoli pojavilo, zato nisem vedela kaj to je. Ko sem prišla s toalete, me je sestra spraševala, če je vse v redu - očitno na pogled nisem bila ravno sijoča. Povedala sem ji, da mi je malce slabo, nato se mi je pa začelo temniti pred očmi. Nisem se zavedala, kaj se dogaja, a spomnim se nekega oddaljenega glasu, ki je neko gospo pozival, da se sprosti. Glas je postajal vse bolj jasen, zato sem celo pomislila, da govori meni. Sporstila sem se in čutila nek premik, nato sem počasi prišla k zavesti in videla, da ležim na tleh, noge imam dvignjene, okoli mene pa stoji vso osebje intenzivne nege. Sestre so me spraševale, če je zdaj vse v redu. V ušesih mi je grozno zvonilo in nisem vedela, kaj se je zgodilo, kje sem, a počasi sem ugotovila, da sem omedlela. Ena izmed sester me je vprašala, če me je kaj opraskala, a sem odkimala z glavo. Izvedela sem, da sem se tako hudo držala kljuke WCja, da so me komaj odstranili od nje. Pri tem je očtno ena izmed sester tudi uporabila kakšen noht, ampak mi je bilo za to povsem vseeno, samo da sem se bolje počutila. Pomagali so mi ustati, nato me je moja negovalka pospremila nazaj do postelje. Izredno jo je zanimal moj pritisk. Izmerila je vrtoglavih 148/??. Naj omenim, da je moj naravni zgornji krvni tlak 90-100. Ampak ko je merila, mi že ni več skorajda nič zvonilo v ušesih. Predvidevam, da sem ga imela v procesu izgubljanja zavesti še veliko veliko več.
Sestre so mi povedale, da je povsem normalno, da se kaj takega zgodi, ko se prvič ustane po splošni anesteziji. Bila pa je zanimiva izkušnja. Namreč nikoli nisem verjela, da lahko omedlim.
Čez noč sem bolj ali manj spala, s težavo sem se tudi obrnila na bok, ker mi je bilo dosti hrbtnega položaja, zjutraj sem pa dobila novo priložnost za odhod na WC. Malo me je bilo strah, ker sem imela še v spominu kaj se mi je nazadnje naredilo, a sem želela še enkrat poizkusit. Tokrat so mi sestre rekle, da sem že dirjala kot raketa :) Počutila sem se tudi boljše kot prvič. Tisto jutro sem končno dobila normalno hrano. Apetit je menda še spal, ker ga ni bilo na spregled, a pojedla sem en kos kruha in popila belo kavo.
Okrog 9h tisto jutro so me malo povprašali o mojem počutju in ugotovili, da sem zrela za transport z intenzivne nege do moje sobe. Kosilo tam je bilo nad pričakovanji. Dobila sem zrezek in nekaj, kar je izgledalo kot pire, a ni bilo krompirjasto. Bilo je dobro. Malo sem še poleževala, popoldan pa je prinesel obiske. Prvi je bil moj fant. Zelo sem se ga razveselila, presenetil me je pa tudi z darilcem - plišastim muckom. Nekaj časa sva posedela v sobi, nato pa sem se opogumila in spremil me je na kratek sprehodek. Tisti čas, ko je bil on ob meni, mi je bilo prav čudovito. Ravno ko je bil v odhajanju, pa so se prikazali moji starši in sestra, ki so z menoj ostali do večerje.
Zvečer na viziti so mi rekli, da bom počasi že dobra za odit domov, tako da sem komaj čakala kaj bo prinesla nedelja.
Ponoči je bilo v sobi grozno vroče. S sojetnico sva se zmenili, da bo celo noč okno rahlo odprto, da pride vsaj kaj zraka notri. Big mistake. Kadarkoli sem se zbudila, mi je še vseeno bilo vroče (sicer ne tako hudo), a zbujala sem se z odprtimi ustami (očitno postelje niso bile udobne, ker to redko počnem). Takrat sem si prehladila zob, a o tem kasneje.
Prva nedeljska vizita je prinesla prijetne novice. Lahko grem domov. Takoj sem poklicala mamo in ji sporočila, da me naj hitro pride iskat.
In sem šla domov.