Ej mala, a b' mi ga pocuzala? !!

Take in podobne komentarje je moč slišati iz ust ljubljanskih pijancev. Njihovim neumnostim se ni izogniti. Povsod doletijo vsakega: naj bo to na cesti, v lokalih, vlakih ali avtobusih. You name it! Povsod jih je zadosti in izkaže se, da vedno najdejo primerno žaljivko ali komentar za vsakega mimoidočega. Tako prijazna dekleta postanejo lajdre, plešasti gospodje pa ateki z letališčem namesto glave.
Obstajajo pa tudi takih, ki v rož'cah postanejo preveč sentimentalni in se ti še zjočejo na ramenih, ker te tako imajo radi. Ampak pustimo te ob strani. Brez izjeme vsi pijanci klatijo neumnosti.

Napol poln avtobus, skupina mladih ljudi na zadnjih sedežih, ki se v vinjenosti izživlja nad sopotniki. Prazne ulice s parimi zapitimi osebki. Prevrnjen smetnjak sredi ulice in razbita izložba ob glavni ulici. Taka je podoba nočne Ljubljane, tak je profil znatnega dela prebivalstva.

Kaj je v tem alkoholu, "preganjalcu težav", ki le poslabša vsako težavo, da se ga ljudje masovno poslužujejo? Zakaj se zapijajo in počnejo stvari, za katere jim je naslednji dan žal, da so jih storili? To je še ena izmed stvari, ki so nejasne mojemu razumu...

Dolgčas

Ko se začno ljudje v državnih službah dolgočasiti, se žačno širiti po spletišču razne smešne zgodbe, presunljive fotografije in smešni videi. Dolgčas pa je nalezljiv in so se ga nalezli tudi vrli novinarji. Dokaz?

Še pred parimi dnevi sem dobila na E-mail par smešnih spotov in med njimi je bil tudi pevski poskus Fredija Millerja, več kot očitno prebivalca severo-vzhodnega predela Slovenije. Zanimiv spot in, sodeč po spodnjemu članku, se je tak tudi zdel novinarjem, ki so to javno priznali v včerajšnji izdaji Žurnala.

In tako se zdaj išče tako zvani Fredi Miller. Kar pogumno, Fredi ;)

Bombs away!

Kdo bi si mislil, da se da še kaj takega najti v Sloveniji :o Grem mal prekopat zemljo za hišo..me je že strah, da ne bo kaj nepričakovano počilo (čeprav bi za to lahko bil 100% kriv sosed - ah, ob takih sosedih..kdo sploh rabi sovražnike?!).

Klopce na EF - POHVALNO!

Danes me je presenetilo, ko sem stopila v drugo nadstropje predavalnic Ekonomske Fakultete. Očitno se je v moji odsotnosti s tega nadstropja postavila cela vrsta klopc po hodniku. Končno bomo tisti bolj leni lahko, medtem ko bomo čakali na predavanja ali vaje, počivali na klopcah!
Pohvalno!

Kajenje

Kajenje je že dokaj obdelana tema, a vseeno še ne dovolj. Ko te nedolžen sprehod skozi faks ali želežniško postajo (as we know sta to javna prostora, kjer je kajenje prepovedano) pripravi do tega, da si moraš brezpogojno, ko prideš domov, umiti lase in dati v koš za perilo (če ne še v plastično vrečko) svoje pred enim dnevom oprane obleke, se je treba vprašati kam gre ta svet.

Saj ne rečem, nimam nič proti kadilcem. Nekateri so še tako fer, da poskrbijo, da dim z njihovih cigaret ne doseže nekadilcev in nasploh spoštujejo načelo nekajenja v javnih prostorih (ali neposredno ob vhodu v javni prostor), a veliko je tudi takih, ki se na to sploh ne ozirajo. Človek je človek, ne glede na to ali kadi ali ne. To je samo navada - čeprav ena izmed tistih, ki jih ne razumem. Človeško pa se je ozreti in popaziti, da se s svojimi navadami in dejanji ne ogroža preostale populacije.

Dejstvo je, da smo nekadilci bolj izpostavljeni raku na pljučih kot kadilci. Kadilci dolgo časa "trenirajo" svoja pljuča, nekadilci pa stopijo v stik z dimom poredko in še takrat, ko se to zgodi, le-ta poškoduje sluznico in nas naredi ranljive. Jaz že skoraj praviloma zbolim takoj naslednji dan po tem, ko sem bila izpostavljena cigaretnemu dimu.

Na faksu se je lansko leto pojavil plakat proti kajenju - izjemno domiseln, a žal neučinkovit. Stara navada - železna srajca. Kar me na faksu najbolj moti, je kajenje ob samem vhodu in v prostoru med vrati. Ko kdorkoli obišče faks in stopi skozi dimno zaveso, se dim neovirano razširi še na notranje prostore faksa. Nikjer mu ne ubežiš - niti v predavalnicah ne.
Podobno je tudi na ljubljanski železniški postaji in na vlaku. Kljub nalepkam proti kajenju in jasno označenim prostorom za kadilce, se še vedno kadi tam, kjer se ne bi smelo. Na vlaku si tudi domisleni strojevodje omislijo kajenje v svojem prostorčku, pozabijo pa na ozke nezatesnjene porstorčke ob vratih, ki ločujejo prostor za potnike in njihovo kabino.
Da ne omenim še ostalih lokalov in pa tistih, ki se kajenja lotijo v svojem avtomobilu. I just don't get it..

Saj prvaim - so izjeme, a tudi to ne odtehta vsem neizjem. Danes sem si umila lase, med katere se ujame že trohica neprijetnega vonja.. jutri si jih bom zopet prala, saj grem na fakulteto. Kanček za kančkom mi študij jemlje zdravje - ali ni ironično?! Za boljšo prihodnost..

Kaj pa rešitev problemov kajenja na zgoraj omenjenih lokacijah (in še kaka bi se našla)? Z mojega stališča: vsak lahko kadi, a z določeno oddaljenostjo od stavbe oziroma njenih vhodov. Z moje perspektive, bi sledeči znak bil izredno primeren, seveda s tem, da bi se ljudje tega tudi držali. Thank you!

A-Ha Mania

Right, nedolgo tega smo imeli na obisku v Sloveniji ABBAManio. Tokrat pa..ne, ne bomo gostovali nobene A-Ha Manie - čeprav bi bilo po svoje super! (boljši bi bil originalen bend, ne pa neki copy-paste-ovci)

Tokrat je mene obsedla A-Ha manija.. Dolgo dolgo mi že odmeva v glavi melodija "Take On Me", pred leti me je pa tudi obsedla pesem "Minor Earth, Major Sky". Končno sem doprinesla svoji zbirki CDjev še par albumov. What can I say.. GO A-HA!!

Dobri stari...

Že odkar se zavedam same sebe (ali ne zavedam - odvisno od gledišča), sem vedno oboževala mlečne pudinge hrvaške Vindije. Saj vem, da bi morala biti bolj patriotska, a od vseh pudingov imam najraje prav te.

Včasih so me razveseljevali ne le z okusom, marveč tudi s svojim odtisnjenim datumom, ki se je preko embalaže natisnil tudi na sam puding. Tisti del pudinga sem vedno najraje pojedla - še sama ne vem zakaj. Že nekaj let si nisem privoščila omenjenega pudinga..heh, celo mislila sem, da so jih že prenehali proizvajati, zato sem bila danes, ko sem ga odkrila v hladilniku, toliko bolj pozitivno presenečena. Moj dobri stari puding..sicer v novi embalaži, brez odtiska datuma na pudingu, a še vedno z enakim okusom. :P Njami!!!

En sam dih

Je hrepenenje;
vsak dan je poln hrepenenja po tebi,
tvojih dotikih, ki božajo moje telo,
pogledu,
poljubih...

Je poželenje in strast;
tvoje modre oči odsevajo poletno nebo,
strastne ustnice, ki kličejo po meni,
roke,
telo...

Je veselje;
vsak dan preženeš oblake z neba,
nasmeh, ki nameniš ga meni,
stisk,
objem...

In je sanjarjenje;
podoživljam vsak sleherni dan s teboj,
tvoj dih, ki polzi po mojemu telesu,
besedo,
ko v enem samem dihu rečeš ljubim te...

Nedeljsko kosilo s Heleno Blagne

Nedeljsko popoldne je kot nalašč za potepanje po naši lepi domovini. In ko se oglasi želodec, se je pač treba čim prej ustavit in dobiti kaj za pod zob. Nedelja pa je tak čuden dan.. "družinski dan".. to da želiš prevesti nekaj kvalitetnega časa z družino ob nedeljskem kosilu v kakšni restavraciji ne spremeni dejstva, da je takrat večina gostiln zaprta. Ah ja...

Gostilna Portal je bila tokrat naša izbira. Gostilna v kateri je zapeljala Helena Blagne moža druge žene, ki nato postal njen soprog. Ob kosilu zbrani smo občasni stresli kakšno šalo in v šali primešali še: "Ja, zdaj nam bo pa Helena Blagne prišla pet za rojstni dan..."

Mi o volku, volk iz grma. "Ej, lej jo, Heleno Blagne," izusti moja sestra, ki je ravno gledala proti oknu. In res, mogoče znamo čarati, ampak v tistem trenutku se je pripeljala Helena Blagne. Zanimivo, zanimivo... Sama sem pri sebi pomislila, da bi bilo zanimivo kositi s Heleno Blagne.. in kot da bi usoda hotela, sta z možem prišla v našo sobo in se usedla za mizo poleg naše. No, pa sem bila na kosilu s Heleno Blagne.

Še beseda za konec. V živo Helena malce bolje izgleda kot na televiziji - mogoče ravno zato, ker je tokrat imela na sebi manj ličil in bila boljše oblečena. Moram pa reči, da zelo hitro in malo je.. Oče je v njeni pristonosti stresel še nekaj šal na njen račun. Šele kasneje smo zvedeli, da se sploh ni zavedal, da sedi poleg Helence. Ajej..

Nakaza sredi mesta

Minilo je že več kot tri mesece odkar je z veleblagovnice Nama v Ljubljani padla ena izmed steklenih plošč, ki so bile položene nad staro pročelje v prenovi izpred parih let, zamenjave pa še nismo doživeli. Gradbeni odri še vedno nepremično stojijo in čakajo, da se nanje povzpnejo delavci in na novo postavijo dve manjkajoči stekleni plošči. Kdaj lahko to pričakujemo, je še vedno zavito v meglo.

Nama je v tem času doživela delno prenovo notranjih prostorov. "Stari" notranjosti sicer ni nič manjkalo (v nasprotju s pročeljem zgradbe), a še vedno je bila ta prenova izvedena pred popravilom pročelja. Iznakaženo pročelje ne predstavlja samo nevarnosti mimoidočim (nikoli se ne ve kdaj bo padla še kaka plošča), marveč tudi kazi podobo mesta, ki zadnje mesece doživlja porast tujih obiskovalcev.

Zapletlo se je pri birkoraciji: raziskava vzrokov nesreče, ki jo je opravil zavod za gradbeništvo, je pokazala na pomanjkljivosti pri nameščanju steklenih plošč, vprašljiva pa je tudi kakovost stekla. V podjetju Reflex, ki je izdelalo pročelje, te ugotovitve zavračajo. Z drugim izvedenskim mnenjem (če bi bilo enako mnenju ZAG) naj bi Nama končno dobila zeleno luč za uveljavljanje popravila kot reklamacije.
To pa ni zadnji problem s katerim se bo soočala Nama. Vprašanje je kaj narediti potem s pročeljem: ponovna menjava ali postavitev zaščitnega odra? Ne glede na to kaj bo odgovor, lahko Nama že pridno zbira denarce za popravilo. Prenova leta 2002 je že stala 85 milijonov SIT, postavitev zapore ceste 10 mio, zaščitni oder pa naj bi nanesel še dodatnih 15 mio.

Nama pa ni edina nakaza sredi mesta. Našlo bi se še veliko stavb, med drugim stara Cukrarna in Kolizej, o katerem se že širi vprašanje podrtja in nove izgradnje. Stavba naj bi imela sicer kulturnozgodovinsko vrednost, zato jo varuje mestni odlok, kar pa močno stoji v napoto rušitvi zgradbe. Če bi se objekt poskušalo obnoviti, to še vedno ne bi odtehtalo dejstva, da ga je načel zob časa in bo slej kot prej končal kot ruševina.

Načrt za Novi Kolizej predvideva izgradnjo gledališča, poslovnih prostorov, luksuznih stanovanj in velikega parkirišča, seveda v kletnih etažah. Stavba bi tako posodobila izgled mesta in ga postavila ob bok evropskim mestom. Nedvomno bi pa pomenila tudi boljšo investicijo kot je obnova stare stavbe - obnove so (kot je pokazala Nama) dokaj nezanesljiva in slaba investicija. 150 mio SIT za novo zgradbo Kolizeja v primerjavi s prenovo pročelja Name se niti ne zdi več tak strošek.

Kje je moj Erik?

Opazila sem, da je v mnogih Mercatorjevih (tudi večjih) trgovinah ponudba sokov (in najbrž tudi drugih reči) omejena. V Mercatorju nasproti nekdanjega kina Šiške sem kupila sok Erik, in sicer z okusom aronije (čeprav ni važno..). Od tistega dne dalje sem se že ustavila v dveh prostorsko enako velikih (če ne celo večjih) Mercatorjevih trgovinah, a omenjenega soka nisem našla. Namesto tega imajo mnoge Fructalove soke razstavljene na treh+ različnih koncih trgovine...

Presihajoči bazen Šiška

"Z veseljem vam sporočamo, da se je odprl nov bazen v neposredni bližini kina Šiške, ki je prvi slovenski presihajoči bazen sezonske narave.
Bazen je lociran poleg Citrus marketa in odprt le v deževnem vremenu. Vstopnina je brezplačna, plavanje na lastno odgovornost. Za vašo obleko in ostalo pripadajočo opremo, ki jo v času kopanja pustite ob bazenu, ne odgovarjamo.
Želimo vam prijetno kopanje.

Vaš bazen Luuuža"


Ok..zdaj pa zares. V torek, ko je bilo v Ljubljani deževno vreme, me je pot zanesla mimo Citrus marketa v Šiški. Malo je manjkalo, da bi stopila v gromozansko (o globini sicer nisem prepričana, a imela je velike razsežnosti) lužo - kaj lužo, to je bilo že skoraj jezero! Sem že mislila, da sem bila vajena vsega hudega na svoji redni poti od Mercator poslovne stavbe do fakultetnega trikotnika...
Spretno sem se izognila poplavi v svojih čevljih, da bi prišla do avtobusne postaje.. Malo se mi je že mudilo, a vseeno sem varno prebrodila obrobje luže. Ko sem mislila, da je že vsega hudega konec, sem opazila na postajo pripeljati dva avtobusa. Neumno bitje sem pospešila korak in pred postajo stopila v malo, a globoko lužico. Pa sem imela poplavo v čevljih..avtobusa sta pa oba odpeljala.
Nauk zgodbe: za avtobusi se ne splača tečt..

1/1 "Luža, luža, lužica"; avtor: Katsumi
Nadaljevanje naslednji teden ob isti uri na istem mestu. ...ne