Keglanje

Ravnokar sem prišla domov s keglanja ali bowlinga. Nek kolega mi je pred časom govoril, da sta to povsem drugačna pojma. Zdi se mi, da je enako kot z agrumi ali avtomobili:

• so pomaranče in so mandarine, a oboje je enako z razliko od velikosti (ne vem sicer ce je v tem fora razlike med bowlingom in keglanjem),
  
• so limuzine in so hatchback-i, oboje je enako, le da je eno manjše od drugega.
  

Yep, vse je v velikosti ;) Skratka meni se zdi oboje enako in je nesmiselno ločevati keglanje od bowlinga. Saj najbrž tudi je eno in isto. Aha, ne.. sem našla poglavitno razliko med njima: velikost (it figures...). Keglanje je šport, kjer se podira devet kegljev, in je pri nas prisoten dlje časa, medtem ko se pri bowlingu uporablja za igro deset kegljev. Naj citiram:

"...V Ameriko so kegljanje (takrat so podirali še devet kegljev v trikotniku) prinesli nizozemski kolonisti, sredi 19. stoletja pa je postalo pravi množični hit. Med prohibicijo so ga v Ameriki v petdesetih letih 19. stoletja celo prepovedali, ker so v dvoranah za - takrat še - kegljanje tudi množično popivali in kockali. Ker pa je zakon prepovedoval igranje le z devetimi keglji, so vrli jenkiji dodali še enega. Tako se je rodil bowling in kot blisk obnorel Ameriko, pa tudi ameriške zaveznice v Aziji..." Mladina, 26 maj 2003

Skratka, torej prišla sem z bowlinga. To je ena izmed mnogih stvari, ki sem jih letos počela prvič v svojem življenju. Zanimiv in zabaven šport, če zmaguješ. Če pa zgubljaš, se pa potiš, hehe. No, na začetku mi je nasmešek naklonila začetniška sreča in sem dolgo časa lepo igrala. Potem se je pa zalomilo, ko mi je krogla odtrgala pol nohta. Nič hujšega, a bil je zadosten handikap.
Nasvet št.1: Postrižite si nohte pred bowlingom.. vsaj na palcu. In ne bodite leni s striženjem nohtov.. the sooner the better!

Po nizu brez zadetkov, se mi je končno spet nasmehnila sreča in naša skupina je vseeno za las zmagala pred sosednjo ekipo (smo tekmovali), ki je bila ves čas boljša. Če me ne bi zapustila sreča, bi jih takoooo gladko premagali, da bi se kar kadilo za nami! ;)
Nasvet št. 2: Nikoli krogle ne meči z višine, ampak jo lepo zadrsaj. Če te slučajno po naravi nese bolj v levo ali v kako drugo smer, potem se premakni v tisto smer in se obrni za par stopinj stran (v mojem primeru bolj desno). To dela čudeže.
Nasvet št. 3: Nikoli se ne sekiraj, če ti ne gre dobro. Sprememba taktike, lažja ali težja krogla, malce smeha in že se ti bo nasmehnila sreča. Predvsem pa pomiri živčke, če je to le prijateljska igra.. Če gre za denar.. no, tudi tu je potrebno imeti mirne živce.
Nasvet št.4: Vsi v bowling center na kak špil! Zabava zagotovljena.

Zadosti nasvetov, čas je za spanje. Naporen dan je pred nami :)

Vožnja že pri 16-ih?

Tako je, z novim zakonom, ki pride v veljavo 1.januarja 2005 bodo k vozniškemu izpitu pristopili že mladi, stari 16 let in pol.

S pičlimi dvajsetimi urami vožnje in opravljenim društvenim izpitom se bodo mladi pri 16 letih in pol že usedli za volan, seveda v spremstvu starejše osebe, ki bo:

1. stara vsaj 30 let,
2. imela vsaj 7 let vozniško dovoljenje,
3. imela manj kot 5 kazenskih točk.

Da velike odgovornosti ne omenjam.. Kot že ustaljeno bo oseba z dopolnjenim 18. letom starosti dobila status voznika začetnika, katerega se bo znebila pri 21-ih letih, novost pa je ta, da bo pred tem morala opraviti šolo odličnosti in delavnico varne vožnje.

In kaj nam to prinaša? Manj nesreč? Dvomim. Mogoče, da bo zaradi delavnice varne vožnje in šole odličnosti že kaj manj nesreč, a dejstvo ostaja, da oseba pri 16, letu starosti ni sposobna trezno sesti za volan. Sama, ki se štejem med dobro voznico (ki sicer občasno ustreli kakega kozla...), se še pri osemnajstih nisem počutila fit za vožnjo. Enostavno sem čutila, da še nisem dovolj dozorela za to. In prav tako niso zreli za to tudi tisti, ki so mlajši..na primer stari 16 let. Mogoče se kje najde izjema, a če gledam koliko nesreč ali škode povzročijo mladi vozniki, tudi tisti, ki so že izkušeni, nikakor ne morem mirno sedeti za volanom, ko vem, da za mano vozi nek šestnajstletnik v spremstvu svojega očeta.

Ko se človek usede za volan, nosi s tem veliko odgovornost. Ne samo zase in za sopotnike v avtu, marveč tudi za ostale udeležence prometa; ostale voznike, motoriste, kolesarje, pešce,... Ko se voziš v avtošoli, tudi če ga kaj polomiš, je še vedno zraven tebe inštruktor, ki ves čas bolja ali manj nadzoruje tvoje gibe in po potrebi stopi po zavori ali poprime za volan. Oseba, ki bi pa nadzorovala mladega voznika, ima pri tem omejene roke ali če sem bolj natančna - noge.

Vedno bodo obstajali taki, ki bodo šli vozit brez spremstva starejše osebe.. Ni ga večjega užitka, kot če voziš sam in to bo premamilo malokaterega nadobudnega voznika. Če to vržemo v lonec skupaj s težko nogo, potrebo po hitrosti in slabem obvladovanju avtomobila... hja, moj zaključek: več nesreč. Sicer pa bo to čas še pokazal.

Upam samo, da se v svojih predvidvanjih ne motim...

Povzeto po članku 24ur.com in lastnih razmišljanjih

Razkrivanje podatkov

Vedno se mi zdi zanimivo kako se tisk zavzema za zasebnost podatkov, potem pa objavi toliko podatkov, da lahko zlahka veš, da je oseba v časopisju pravzaprav sosed z druge strani hriba.

Na primer ta članek najprej omeni, da gospa ni želela objaviti ničesar razen svojega imena (Julie), a v vadaljevanju pove, da:

• je gospa iz Texasa,
• ima novega muca,
• je bogata (kar se da sklepati iz podatka, da je dala 9mio$ iz svojega žepa, da je "obnovila" svojega hišnega ljubljenčka

To se mi zdi že ogromno podatkov.. vsekakor lahko kdorkoli, ki je iz okolice njenega domovanja prepozna gospo že iz teh podatkov in preda besedo dalje kot štafeto. Da pa torta dobi še češnjo na vrhu kremastega okraska, je pa objavljena še slika te Julie iz Texasa.

In naj potem še rečejo, da varujejo osebne podatke...

Nočne barve

Pa sem končno uspela dobiti to sliko.. Ljubljanski grad, okrašen z modro barvo, in hrib pod njim, posut z zvezdami :D
Slika je še lepše izpadla kot sem upala.. ravno tista mešanica barv, ki mi najbolj odgovarja :D

Virtualna prodaja

Kaj je tu nenavadnega? Virtualna prodaja že dolgo časa obstaja in vsako leto pridobi nove in nove kupce po vsem svetu. Ljudje kupujejo nove računalnike, zapestnice, parfume, avtomobile, itd. Po novem pa tudi virtualno zemljo.

Projekt je znan pod imenom Project Entropia. V njem igralci kupujejo virtualne stvari (torej stvari, ki fizično ne obstajajo) s pravim denarjem (ki fizično obstaja). Sprva če pomislimo zadeva niti ni tako absurdna. Navsezadnje mnogi kupujejo spletne domene in prostor na nekem serverju, a z drugega zornega kota.. hja, zadeva je tu dosti drugačna. Kot prvo gre za igro in nima ne vem kake uporabne vrednosti (medtem ko s prostorom na serverju lahko postavimo svojo spletno stran in celo kaj pametnega naredimo z njo). Kot drugo se tu kupujejo stvari, ki pa jih človek ne bo nikoli fizično lastil, saj ne obstajajo, a vseeno je potrebno zanje dati denar. Eniwej..

Pravi absurd tega projekta sem videla v tem članku. Če se že da denar za neko zadevo (še posebej tako velike novce), bi človek že pričakoval kaj več od vsega... Po drugi strani pa..če dobro pomislim, je celo dobra ideja. Mislim, napraviti tak virtualni svet in prodajati stvari, ki ne obstajajo in s tem služiti denar. Mislim, da bom še jaz omislila kak tak svet in prodala kako zadevo :D I can already see the money $-D !! Ne zdaj da bom kupila tudi jaz virtualno zemljo in prodajala parcele. Splača se sam ustvariti tako zadevo in samo služiti. Mogoče še narediti kako verigo in hierarhični sistem z davki in podobno ;)

Mislim, da smo v Sloveniji že imeli zametke podobnega sistema s prodajo svežega Gorenjskega zraka na Bolhi. Ni ravno najboljši primer, a je vseeno dober ;)

Ko je narava ustvarjalna

Ko je narava ustvarjalna
Originally uploaded by SyberKat.

Naravna ogrlica...


Ne zgodi se ravno velikokrat, da človeku pade v oči neka podoba. Tako sem ob ljubljanskem gradu naletela na vrsto malih naravnih mojstrovin. Ta mala ogrlica je le za priokus tistega, kar je obkrožalo in prekrivalo drevo. Še lepo mi je uspela slikica.

Za malce drugačen občutek sem zdaj sprobala Flickr. Zanimivo, zanimivo. Nekatere slikce bom še vedno prilagala k blogu na "star način", spet druge bodo pa flickrish ;)

Spet sem pozna...

Malce brskanja po drugih blogih je tudi v meni zbudilo željo, da bi malce podiskusirala svoja dejanja - natančneje kako vse začnem pravočasno delati in se potem tako vlečem, da na koncu koncev že zamujam.

Večinoma se to dogaja, kadar se odpravim v Ljubljano. Žal ali pa na srečo (kakorkoli že obrnemo sodeč po ceni goriva, ceni registracije, tehničnih pregledov, zavarovanj, avtomobilov in nenazadnje tudi višini kazni) nimam svojega avtomobila. Včasih bi mi prišel izredno prav. Namreč na dan v povprečju zaradi prevoza od doma do Ljubljane (in po njej) in nazaj izgubim 2 uri dnevno. V tem času bi lahko v enem mesecu pridobila 60 ur, kar pa sploh ni zanemarljivo glede na dejstvo, da mi vsak dan primanjkuje časa. Avto bi to razliko znižal za vsaj dve uri dnevno. Bi se pa poznalo na žepu. To so ti lepi oportunitetni stroški ~_~ Skratka, vsak ostvar začnem delati pravočasno, a na koncu mi vedno zmanjka časa in kot po nekem skritem pravilu moram tečt na vlak, da ga ujamem v zadnji minuti. Potem je še druga zadeva naglica v LJ, ker pač nekateri vlaki ne vozijo po mojem voznem redu, ampak se v to ne bom spuščala.

Pozna sem pa tudi velikokrat na drugačne načine. Recimo danes oziroma včeraj (glede na to, da sem že krepko zakorakala v nov dan in še nisem šla spat..): še vedno nisem dokončala naloge, za katero sem že en teden vedela, da jo bom morala napisati do danes. En teden je naokoli, jaz se pa spomnim delati nalogo ravno v zadnjem hipu. Shish.. ne morem si oprostit. Pa vedno mi nek mali glasek...yeah right, nisem taka da bi verjela ravno v neke glasove v moji glavi.. Skratka vedno imam v mislih, da nekaj moram čimprej narest, ampak vedno odlašam. Pa naj bo to zaradi trenutnega počutja ali pa pač zaradi tega, ker bi raje še prej pogledala to in mogoče naredila še to.

In največji hec? Vsako leto (in vsakič, ko prelomim obljubo) si obljubim, da tega ne bom več storila. Pa še vedno delam take reči. This has to stop. Mogoče ne takoj, ampak dolgoročno gledano bom nekoč res dosegla svoje cilje in "pošlihtala" vse zadeve. Basta.
Nakar se vrnemo k bistvu: spet sem pozna. Spet je pozna(/zgodnja) ura in nisem končala svojega dela. Saj ga bom. V minutki imam vse napisano ;)

Se vidimo jutri..erm..danes. Samo še naspala se bom vmes ;)

Sledenje letnim časom

Že ko sem pripravljala templato za ta blog sem si zamislila, da bi mogoče sledila letnim časom in v skladu z njimi spreminjala ozadje. Tako je do sedaj bila na vrsti bolj jesenska idila (vsaj jesensko drevo in rdeče-rjav list na dnu bloga, če ne drugega..), tokrat pa prihaja na vrsto zima. Hope you like it :D

Lepota

Nekje sem slišala, da lepota prihaja od znotraj ne od zunaj. Vsaka ženska je lepa sama zase, ne vem zakaj se potem na vse pretege želijo ličiti; nanesti tono pudra na obraz, namazati po vekah, poudariti trepalince, namazati pod očmi, pordečiti lica in še dati nase debel sloj šminke. Saj bi se še kaj našlo, but you get the point, right? To leto naj bi bile moderne močno naličene ustnice... c c c.. Kaj je še modernega? Poudarjanje oči z raznimi odtenki barv - od nežne bele do temne črne. Pa ne da bi bilo to poudarjanje samo tanka črtica okrog oči.. Nazadnje ženska izgleda kot da bi jo nekdo pretepel :o Brez zamere tistim, ki jih poznam in tistim, ki jim to paše..ciljam na tiste ekstremne primere, ko že res izgleda človek kot da ima neko smrtno bolezen, ki mu je ven udarila pri očeh...

...............................................

Že od nekdaj so nekatere kulture označevale kot željeno, da se ženska naliči "beyond recognition", torej da doseže videz, ki konec koncev ni ona, ni razpoznavna v množici enakih obrazov. Tu bi mogoče omenila azijske kulture. Japonske ženske so bile namreč v preteklosti čim lepše, tem bolj bela je bila njihova polt in tem izraziteje njihove rdeče ustnice. Normalna barva kože je svetla pastelno oranžno-roza. Eh, kaj se mučim, saj sami vidite kako barvo kože imate. To je normalno. Japonke pa so težile k tem oziroma jih je družba potiskala v to, da so dajale na svoj obraz na tone belega pudra...samo da bi bile bolj blede in na ta način tudi najlepše. Seveda.. ~_~ Hmm, nenazadnje delajo to tudi klovni..

...................................

Niso pa edine.. Tudi to leto naj bi bilo moderno imeti čim svetlejšo polt. In kaj naj zdaj naredim jaz, ko sem pa ravno to leto dobila malce barve?! Ne, ne, ne bom se šla zdaj mazat s tono pudra, da bom izgledala kot duh.. Sploh ne bom upoštevala mode - kot že vrsto let :)

Ključ do lepote leži v naravni lepoti. Saj ne rečem, občasno je potrebno prekriti s pudrom kakšno akno ali neenakomerno pordelo pikico na koži, ampak ne zdaj mazat celega obraza. Fantje tega ne marajo, to menda veste? Če ne že povsem naraven izgled brez ličil, pa vsaj približno naraven make-up - nekaj nevpadljivega, nežnega, komaj opaznega.. Zgledujte se po meni ;) Nekdo mi je nekoče rekel: "Pristna naravna lepota" Seveda se s tem ni omejil le na obraz ;))) hehehe

Snežinka

Bil je hladen zimski dan. Pripravljalo se je na sneg. Vaški otroci so že komaj čakali, da pograbijo v roke sani in smuči ter se spustijo po zasneženem sosednjem hribu. Med njimi je bila tudi Manca, slabotno dekletce, ki je bilo večino leta prehlajeno. Prijateljice so jo vedno vabile na svoja rajanja, a Manca je lahko le žalostno opazovala nedolžno igro otrok skozi okno v dnevni sobi. Mimo okna so se podile ptice, včasih je na okenski polici prespal kakšen muc, na steklu so se izrisovale sence, ki jih je risalo s soncem obsijano drevo na vrtu, in polzele kapljice dežja. Podoba pa je vedno sedela za oknom in opazovala igro narave.

Ko je Manca skozi okno zagledala prvo snežinko, ji je srce poskočilo od radosti.
"Mati, se bom lahko tudi jaz igrala z ostalimi otroki zunaj na snegu?" je vprašala. A odgovor jo je razžalostil.
"Ne, Manca, saj veš kako hitro zboliš. Ne bi rada videla, da bi zopet dajali na tisoče tolarjev za zdravila, ko pa še za hrano nimamo," je odgovorila mati.
Manca se je ob teh besedah žalostno zazrla v hladno okno in v snežinke, ki so veselo poplesavale po nebu. Želela je bosa stopiti na mrzla tla in poplesavati skupaj s snežinkami. Želela si je čutiti pod nogami na novo zapadel sneg in...
"O čem razmišljaš, Manca?" je vprašala mati.
"Sanjam, mati, sanjam," je zavzdihnila Manca in se zazrla nazaj v snežinke. Mati ji je prinesla toplega čaja, jo ovila o odejo in prižgala pečko, na kateri je slonela Manca. "Da ti bo toplo, ljubica," jo je pobožala po mehkih kodrastih laseh. "Tako toplo je tu, mati," in že je zaspala na topli pečki.

Sanjala je kako odeta v snežno belo jakno sedi na saneh na vrhu zasneženega brega in gleda v dolino. Dolina je izgledala kot posoda, napolnjena s toplim mlekom, ki ga mati vsako jutro skuha. Vstala je s sani in se zazrla v nebo. Nad njo so se razprostirale širne modre planjave s puhastimi oblački, skozi katera je želelo sonce pobožati njen obraz in rdeča lička. Z neba je počasi priplesala snežinka in se ustavila ravno na njenem nosku. Zapihal je lahen vetrič in zazibal njene zlate kodrčke.

"Manca, zbudi se, mleko se bo ohladilo," jo je budila mati, polzeč z rokami po njenih laseh. Ko je dekletce odpro oči je pred seboj zagledalo polno skledico mleka.
"Samo sanjala sem," je zavzdihnila in pogledala skozi okno. Na oknu je jutranji mraz izrisal ledene mojstrovine, za njimi se je pa Manci razpostrl pogled na zasneženo pokrajino.
Na oknenski polici je samevala snežinka.

...to be continued

Nesposobnost

..policistov, namreč.
Kraj: parkirni prostor ob pošti na Ljubljanski železniški postaji
Število izhodov: 1 z zapornico + 1, katerega čuvajo vratarji in malokoga spustijo skozi
Situacija: Desna in leva stran parkirišča, ki že vodi proti 1. izhodu popolnoma zapolnjena z avtomobili, skoraj sredi vozišča zaparkiran bel avto ljubljanske registracije (go figure..). Mimo njega bi prišel le še kak Smart pa še ta komaj.
Pristoni osebki: policaj, ki se je sprehodil 50-100m stran od mesta zločina, gledoč v mojo smer, ki sem se ustavila za belim avtom in brezupno gledala kako bi prišla ven.
Reakcija: policaj je mirno zapustil parkirni prostor in malce poignoriral moj klic na pomoč
In kaj potem? Jah, imelo me je, da bi stopila še enkrat iz avta in prisodila belemu avtu eno pošteno brco (pa ne v gumo..to bi bilo ničelno dejanje), ampak nisem, ker ni avto kriv, da ga je lastnik postavil tam, kamor ga je. Samo žal mi je, da nisem slikala nastalo situacijo (skupaj s policistom). To bi bil čudovit material za na kak blog.

Pa to še ni vse. Ko sem zvečer odhajala s šišenskega parkirišča v LJ, me je na parkirišču zopet popadlo, da bi storila kaj žalega SPET belemu avtu ljubljanske registracije. Ta me je pa tako lepo zaparkiral, da sem morala do voznikovega sedeža prilezti preko sovoznikovega. Danes ni moj dan s parkirišči.

Potem sem se mirno odpravila domov, hladnokrvno/uživaško/kot da bi me nosila luna vozila po predpisih in povzročala sive lase parim dirkačem, ki so komaj čakali, da bi me prehiteli, a niso mogli zaradi nasproti prihajajočega prometa. And guess what - I LOVED IT! ;D Payback time, muahahahaha!

Avtobusne postaje

Že ko so žačeli postavljati avtobusna postajališča sem videla, da niso vredna niti počenega groša. In očitno se z menoj strinja mnogo mnogo potnikov LPP. Naj kratko povzamem ugotovitve:

1. velikimi reklamni panoji, zaradi katerih se ne vidijo številke avtobusov, ki se ustavijo na postajališču,
2. postaje niso prilagojene slabovidnim,
3. klop je nezaščitena in zato mrzla (ne glede na to, da so namestili stekla),
4. postaje so ponekod preblizu cesti,
5. moteno prehajanje ljudi na bolj obljudenih postajališčih,
6. streha je premajhna,...

Še kaj bi se našlo, a to so glavne ugotovitve. Namesto, da bi se Proreklam zgledoval po postajališčih kot je tisto na Gospodarskem Razstavišču ali pred borznoposredniško hišo Certius v BTC. Samo za njihove reklame jim gre...

Heh

Po takih novicah lahko rečem samo eno: brezveze. Kaj je s tem nogometom, da ga večina folka tako čisla?! Vse kar jaz vidim v tem nogometu je kopica prepotenih, dobro treniranih moških teles (kar je sicer vredno nekaj..), ki se brezglavo podi za neko žogo, se občasno kaj stepe, popljuva in nenazadnje vleče iz žepov države velike novce za svoje delovanje (govorim o profesionalni verziji nogometa). In kaj imajo na koncu od tega? Pokal, dosti keša, par zlomljenih reber ali poškodovano nogo ter dolgo starost (ker se morajo prej upokojiti zaradi obrabe telesa).
Že možno, da se vse to njim zdi fino - nenazadnje bi se tudi meni, če bi bila plačana za tekanje za žogo, a ne razumem zakaj folk to tako rad gleda in ga obliva cela norija ob nogometnih srečanjih. Ne rečem doma, ko lahko vsaj vidiš kdo ima žogo in kaj se dejansko dogaja na stadionu..ampak na tribunah. Največja neumnost ever.

Yeah, Right..

Kaj vse nekateri obljubijo.. V prednovoletnem času mnogi obljubljajo, da bodo spremenili svoje življenje na bolje, se odrekli temu in drugemu, da bi dosegli nek cilj v prihodnosti. Bullshit, I say. Nek dober pregovor pravi: "Volk dlako menja, kože pa nikoli." Kar je nekomu zakoreninjeno v navadah in osebnosti, tega se ne da spremenit čez noč. Sicer nekaterim uspe, ampak mnogi pa podležejo premočnim potrebam in nikoli ne izpolnijo svojih obljub.

Za dosego cilja, do katerega vodi pot skušnjav, je potrebna močna volja in vztrajnost. Jaz sem že deloma izpolnila svoj cilj, ki sem si ga zadala pred 6 leti - shujšala sem, ampak v tem času je moja teža dosti nihala. Še vedno vsako leto, natančneje pred in med poletjem, podležem skušnjavam in se oddaljim od svojega cilja. Pomoje, če bi dobila kakih ekstra 10 milijonov za to, da se zredim za nek določen čas, bi mogoče to tudi storila.. in to bo pokopalo vse vrle igralke in igralce. Denar, moji dragi, je sveta vladar...

Mojstri

Ampak res, Kitajci so mojstri. Kitajska kuhinja je zame zakon, še posebej, če ponuja kosilo na študentske bone :) Tako je, da se po Ljubljani odpira vse več Kitajskih restavracij - celo malo morje jih je. Na novo se je odprla v BTCju - ocena 10/10: preizkušeno imajo odlično hrano, kuhar pripravlja hrano na očeh vseh obiskovalcev, ambient več kot čudovit,.. vse oh in sploh super :)
Zdaj pa se na novo odpira še ena Kitajska, ki bo poleg poljanskega Shanghaja ponujala tudi prehrano na bone. Natančno lokacijo sem si skušala zapomnit, a je od odličnega kosila do poznega večera počasi utonila v pozabo. Pa kdaj drugič.

Spet Fredy

Pred par leti sem imela željo, da bi se preizkusila v vlogi pevke in šla na PopStars. Pomoje bi celo uspela kam visoko prilezt ;) ..pa ni bilo časa. Za petje že, ampak da bi hodila na turneje.. no way, José..

In potem pride Fredy Miler, nekdo objavi njegov spot na netu in že čez noč postane velika zvezda, ki hodi na turneje, poje v škatli vsakega na internet priključenega Slovenca in Slovenke in ima celo svoj Fan club. Kdo bi si mislil, da bo naš Fredi tako zaslovel ;)

Pred kratkim je imel koncert v Slovenskih Konjicah, kjer je cele 3 ure zabaval publiko. Vse ok, ampak kje je pustil drugi set brkov??

Nesposobni avtobusarji

Počasi se bom odločila hodit na faks in nasploh po Ljubljani peš ali s kolesom. Vožnja z avtobusom je iz dneva v dan bolj nora. Dejansko se večina šoferjev počuti neke izjemne dirkače. Najbolj neumno se mi zdi, da ko vidi šofer, da avtomobili pred njim stojijo, se s polnim plinom požene s postajališča in nato naglo zavre. Stare gospe seveda skoraj pomeče po tleh, nam mladim, ki stojimo, se pa tudi ne godi preveč dobro. Potem so pa še tu taki šoferji, ki vozijo skozi rdečo luč, skozi celo vožnjo pritiskajo na zavoro, da se vsebina avtobusa trese kot žele, ipd.

Škoda, da v Ljubljani ni več tramvaja. Veliko raje bi se peljala z nekimi elektrificiranimi modernimi vozili javnega transporta (ki ne rabijo toliko žic nad seboj, da jih poganja elektrika), kot pa s temi norimi avtobusi. Bilo bi cenejše, bolj ekonomično, okolju in potnikom bolj prijazno.

...Ljubljana se mi zdi že kot en velik luna park z avtomobilčki, ki se non-stop zaletavajo drug v drugega in z rednimi progami "vlakov smrti" (i.e. avtobusi in taxiji). ...

Kartice

Odkar uporabljam v trgovinah pri plačilu kartice, ugotavljam, da trgovke posvečajo malo oziroma skoraj nič pozornosti na ime, priimek, podpis in eventuelno tudi sliko (ki se nahaja na zadnji strani ŠOU kartice). Ko sem prvič dobila svojo ŠOU kartico in jo uporabila v trgovini svoje mame, trgovka na blagajni sploh ni opazila slike na zadnji strani in hkrati tudi ni vedela, da to sploh obstaja. Takrat sem jih opozorila na to možnost, v preostalih trgovinah se pa s tem nisem obremenjevala. Enostavno trgovke briga sama kartica, važno je le, da je nakup opravljen in za blago plačano.

Sicer se ravno ne pritožujem 100%.. včasih je tudi prijetno uporabiti mamino kartico.. ali pa očetovo ;) Folk ne gleda kartice...

Live and let live

Live and let live...

Danes je velik dan boja proti AIDSu. Bolezen ne pozna meja in udari z bičem po tistih, ki nepremišljeno stopajo v svet spolnosti. Nekateri bi temu rekli tudi nova kuga - kar v resnici tudi je. Ta svet je na trenutke tako žalosten.. ko vidiš sestradane otročiče v Afriki, trpljenje ob novem ameriškem napadu, terorizem, lakota, smrt,... Right, danes ni dan, da bi se jokali. Danes je dan kot vsak drug. Vsak dan je treba živet kot da bi bil tvoj zadnji - tu ni prostora joku. Naj dvorano napolni smeh in veselje!

Ko smo pa že pri veselju.. ne vem v čem je fora, da ob volitvah na faksu množično dajejo brezplačne kondome, ob takem dnevu kot je dan boja proti AIDSu pa nisem deležna niti enega kondoma. Rdeča pentlja, to je pa tudi vse.. I want my condom! :'(