Eno kilo zelja

Ohoho, bliža se, bliža. Moj rojstni dan :) Mogoče bi bilo dobro, da nekje objavim spisek želja.
Kaj vse bi si želela....?

Mogoče Sony DSC-H1 (saj bi imela DSC-F828, ampak se mi zdi, da je rahlo predrag, mogoče za začetek malce preveč (semi-)profesionalni).
Lepo bi bilo imet tudi grafično tablico. Waccom, prosim.
Mogoče bi imela tudi avto. Saj ne zahtevam veliko: naj ima klimo, abs, naj bo temno siv, po možnosti Opel Astra, dizel, nov ;) Naj ima karseda veliko opreme, samo prosim ne avtomatskega menjalnika, ker bi se mi drugače podrl ves svet. Takšnega avta nočem, hočem uživat v pretikanju ročice ;)
Rada bi znala japonsko, tako da mi lahko kdo plača kak tečaj.
Vesela bi bila tudi, ce bi SiOL končno pretegnil tiste svoje kable in omogočil v našem kraju SiOL TV, povečal pretok podatkov za enako naročnino.
Sprejmem tudi plastični denar ;)

Ne bi se branila niti ene izmed zgornjih reči, a realno gledano so to stvari, ki si jih lahko sama kupim, ko bo čas. V bistvu se ne bi branila romantične večerje ali kakšnega super presenečenja. Ostalega imam dosti.

Joj, pozabila sem na teleskop. Ja, teleskop bi imela ;)

Delavka

Med zadnjim fotosešnom je nastala tudi ta slikica. Modifikacije: crop (odrezala nepotrebne dele slike, ker sem slikala samo čebelico), obroba. Pri spodnji sliki mucka sem dodala samo obrobo. Barve obakrat ostajajo kot v originalu :)

Purrrrrr!

Nakup kovancev

Zadnjič sem šla nakupiti veliko količino kovancev. Preden padete s stola in si mislite, da sem zmešana, da si grem kupovat kovance, naj samo rečem, da sem jih rabila za v službo. Ciljna banka: Banka Koper.

Gospa na bačnem okencu je bila izredno neprijazna.. Že to mi je bila muka prenašati, ker se mi zdi, da bi morali biti ljudje, ki delajo s strankami, vedno prijazni in dobre volje, pa četudi jim na nogi stoji 5ton težak slon. Tudi meni ni vedno vse lepo, ko delam, a sem vedno nasmejana. Kaj vse se skriva za nasmeškom, pa veva samo jaz in Mona Lisa ;)
Nazaj h gospe na okencu. Že pred tem sem imela za zmenjat večjo količino manjših kovancev (1, 2, 5 sit), katere mi ni hotela zamenjat, a je potem, ko sem omenila, da sem govorila s šefom, brez pardona zamenjala. Ko pa sem ji omenila, da želim kupiti kovance, pa ji je očitno čez nogo zapeljal še bager in se ji je podrl ves svet. Za kovance mi je želela zaračunati še neko provizijo. 2% od nakupljenega zneska. V tistem trenutku sem protestirala, saj sem že večkrat šla na to banko in še vedno so mi z nasmeškom na ustah izdali kovance.
Gospa je trmarila še dalje, zame pa že itak govorijo, da sem trmasta kot mula ;) Nazadnje mi je prodala konavce brez provizije češ: "Naj ti bo, to je zadnjič."

Ne zdi se mi prav, da bi banke zaračunale izdajo kovancev. Vprašala sem na NLB in so mi dejali, da provizije na nakup kovancev nimajo. Prav tako mi je ni omenil šef (ene izmed) poslovalnice Banke Koper. Kako je s preostalimi bankami, ne vem. Se bom še malo pozanimala o tem in mogoče kasneje rahlo razširila ta post. Zaenkrat toliko...

(Nes)Pametne poteze

Vsak kovanec ima dve strani: glavo in cifro. Tako ima v življenju tudi vsaka stvar svojo protiutež. In vsaka pametna poteza tudi nespametno.

Reklama, ki jo vidite na levi, je bila IMHO izredno pametna poteza Spara, ki je (ponosni) pokrovitelj Košarkaške zveze Slovenije. Košarke sicer že dolgo ne spremljam, kajti ni ne interesa ne časa, da bi jo gledala. Zanimivo pa mi je bilo včeraj seveda gledat, kako vsi ponosno stavijo, da bo Slovenija premagala Nemčijo. Veliko košarkaških navdušencev je bilo 100% prepričanih v zmago Slovenije, kar so tudi dokazovale Sparove izropane police, na katerih so dolgo časa nabirali prah TV sprejemniki. Prazne police so se bohotile že kmalu po odprtju trgovin, Spar pa je ponosno prešteval svoje solde.
Seveda je taka poteza tvegana in se nikoli ne ve kdo bo potegnil "ta kratko". Spar je trezno pretehtal svoje dobičke pri obeh dogodkih (zmaga/poraz) in očitno se mu je splačalo staviti proti našim. Saj bi rekla, da je stavil na naše, ker je njihov sponzor, a v vsakem primeru je stiskal pesti, da bi naši izgubili. Če bi zmagali, bi morali izdati vrednostne bone v protivrednosti nakupljenih TV sprejemnikov in sledeče leto srečnim osebam zastonj prodajati hrano. V primeru poraza bi pa izredno lepo zaslužili in se še znebili vse robe.

Vse se je izteklo po mojih pričakovanjih. Spar je dobro zaslužil, kupci pa so naredili eno veliko nespametno potezo. Saj cenim Slovenijo in njene talente, a nisem padla na glavo, da bi šla stavit na njihovo zmago. Res da to grdo od mene, a sem se do solz nasmejala, ko so naši izgubili. Samo predstavljajte si obraze tistih, ki so bili prepričani, da nekaj časa ne bo treba plačevat hrane v Sparu... Najbolj mi je žal tistih, ki so celo šli kupit tiste Matrixove 30" LCD televizorje. Ti pa so res potegnili "ta kratko". Seveda je vsa zadeva malce drugačna, če je bil nakup televizorja neizbežen, a če sklepam po svoji starših... je večina ljudi šla po nepotrebnem kupit televizor.

Moja starša sta tudi hotela kupiti tisti 30" LCD.. Oče je bil sicer malce v dvomih, njegove dvome pa sem samo še podkrepila in odvrnila od nakupa. Kam bomo pa dali tretjo televizijo..lepo prosim ;)

Kak čudovit dan

Bi se skorajda upala trditi, da danes ne bi mogel biti lepši dan, a bi bila to laž. Je še ogromno stvari, ki me mnogo bolj osrečujejo kot to, a če se omejim na današnji dan in moje načrte za danes..je danes - v tem trenutku - čudovit dan. Malo ga je sicer že načel mraz, ki ga danes ne bom spravila iz pisarne, a sem se kar segrela, ko sem ugotovila, da sem izpolnila pogoje za vpis v višji letnik!! :D

Hvala vsem, ki ste držali pesti zame. Brez vas tega ne bi bilo. In hvala tisti gospodični, ki mi je pri zadnjem izpitu vztrajno (sicer nevede) kazala svoje rezultate .

Zdaj se grem tepst po roki, ker sem prepisovala (eh, bedasto se mi zdi, da pri izpitih velik del populacije plonka in dosega čudovite rezultate, tisti, ki pa gremo čez izpite pošteno, le-te skromno (ne)opravimo) in čas je, da si privoščim še kaj sladkega preden grem k zobarju :D Grozdje bo na mestu.

Upam samo, da ne bo zobar pokvaril razpoloženja...

Mojstrsko

Juhu! Vsaj nekaj delovne vneme čutim v sebi. Včeraj sem veselo packala s kitom (pa ne tistim, ki plava v morju...) in zapolnila par neljubih razpok in lukenj, jutri se bom pa že šla električarja.
Za menoj stoji mala pečka, ki mene in moje kolege greje v mrzlih dneh - in danes definitivno je mrzel dan. Kdo bi mi sicer lahko oporekal. Saj navsezadnje res ni tako slabo vreme in je dokaj prijetno hladno. A stvar se spremeni, če sediš 8 ur v ledeno mrzli sobi. Ni kaj, delat je treba. Mogoče že danes zaprosim hišnika za kak vtikač in izvijač. Lepo bi bilo že danes spraviti v obratovanje tisti kalorifer..

Z za zmago!

Yea! Samo še en izpit, samo še en izpit rabim!! :D Srečna, srečna, srečna :>

Ah ta lenoba

Zalotila sem se, kako nekaterim odzdravljam in jih pozdravljam z besedico "ča" (a je daljši in vse se skorajda sliši kot čau) :o Kam me bo še pripeljala ta lenoba... Grem nazaj posvetit preostanek mojega uma, ki še ni danes lenobno razpoložen, učenju. Jutri je izpit, ki ga bom najbrž pogrnila, ampak mogoče se zgodi čudež. Brez znanja in malo 'gemblarske' sreče mi je nazadnje uspelo ta izpit skorajda opraviti z doseženimi 41% ;)

Kak te to prav poveš?

Ne bom ravno veliko skakala v besede novinarjev in iskala njihove slovnične napake, ker nisem slavist. Mi pa padejo v oči nepravilnosti, za katere sem bila v osnovni šoli - v 5. razredu OŠ - kregana pri angleščini. In kaj ima tu angleščina veze s slovničnimi napakami v slovenščini? Veliko. Naj pojasnim po korakih.

V 5. razredu OŠ smo se morali v prvi šolski uri predstaviti. Vstala sem in rekla "Hi, my name is Jane." In bila okregana. Ime je del tebe in ga ne moreš prirediti v drugih jezikih. Je takšno, kot je - v vseh jezikih enako. Kar je veljalo pri angleškem pouku, velja tudi pri slovenskem. Vsaj jaz še nisem slišala, da bi imeli pri osebnih imenih navado uporabe pravila "piši kao što govoriš".
Tako bo James Bond v slovenščini vedno James Bond in ne Džejms Bond ali še kaj hujšega - Janez Vez.

A, ne, očitno slovenščina le premore tisto srbsko pravilo. To dokazuje TA članek na 24ur.com. V bojazni, da kdaj odstranijo ta članek bom citirala besede, ki se mi zdijo sporne: "Japonski premier Džuničiro Koizumi je...". Mimigrede, gospodu je ime Junichiro Koizumi.

Aha, pravilo je potemtakem tako: slovenci znamo angleško in nemško, zatorej znamo lepo izgovarjati angleška in nemška imena. Pri teh torej ni potrebno zapisati ime po izgovorjavi. Slovenec pa ne zna japonsko, zato ne ve, kako se berejo japonska imena. Ta pa bo potrebno zapisati v izgovorjavi.

Bedarija! Ali se bomo držali enotnega pravila, da se imena pišejo tako, kot v svojem matičnem jeziku in bo James Bond ostal James Bond, Jacques Chirac ostal Jacques Chirac in Junichiro Koizumi Junichiro Koizumi, ali pa bomo začeli vsa imena, da slučajno ne bo pomot v izgovorjavi, pisati po pravilu "piši kao što govoriš" in bo James bond postal Džejms Bond, Jacques Chirac postal Žak Širak in Junichiro Koizumi Džuničiro Koizumi.

O nepravilnostih, sicer pri spletnem časopisju Delo.si, je že nekaj povedal tudi Cookie. Sicer malo drugačen primer, a tudi kaže na nepodkovanost novinarjev pri pisanju člankov.

Buška za nagrado

Naporen dan se je končal na pol zanimivo, pol tragično. Naj omenim, da sem se spravila z avtom peljat iz Ljubljane v trenutku, ko je Ljubljano zajel največji val dežja.. Peljala sem se po obvoznici, ko me je zasačil dež. In to ne navadno mirno deževje, ko moraš vklopiti prvo hitrost brisalca, še manj deževje za srednjo hitrost brisalcev. Ne, ravno v temi, na obvoznici, se je spravilo tako hudo močno lit, da sem morala brisalce vklopiti na maksimum (in res takrat izjemno hitro delajo...), pa še to ni bilo zadosti. Dež je bil tako močan, da se je vozilo maksimalno 50kmh, pa še to, če si bil prepričan, da je površina, po kateri voziš, zares cesta.
Tu pohvalim voznike, ki so vklopili Follow Me lučke (=zadnje meglenke). Sem vsaj videla kje je avto in, da še vozi, torej je na cesti.
Da pa se je situacija še bolj popestrila, pa je poskrbel izvrsten lightshow. V katerem sem v bistvu uživala. :) Toliko manj pa sem uživala v cesti... To je bila najhujša vožnja doslej. Hecno pri vsej stvari pa je, da je deževje ponehalo takoj, ko sem zapustila Ljubljansko obvoznico :o

Krono pa je dnevu posadila na vrh glave še buška. Z materjo sva raztovarjali nek srednje težak tovor iz avtomobila. Mati je malo popustila pri nošnji, zato je mene potegnilo navzdol in sem z vso silo udarila v trd rob koša za perilo. Z nosno kostjo. Ouch! Trenutno čutim bolečino v tistem predelu nosa, na nosu imam buško, po novem me pa še drozno boli glava.
Najbolje, da grem spat in prespim začetne stadije buške.