Če vidite naslednji teden kakšno hudo bejbo v avtu podobnem temu spodaj, bom to najbrž jaz ;)

Urejena Ljubljana

Pred časom sem si drznila kritizirati grozne vrtičarske tvorbe v Ljubljani, zdaj se je pa še nekdo drznil kritizirati podrtijo na Masarykovi ulici. Da ne bi na dolgo in široko razglabljala o tem problemu, si lahko celoten članek preberete TUKAJ.

Mogoče bi samo podala par misli. Žal se v tej državi glede infrastrukture ne premakne nič. Če se že, gre denar v drage, a dolgoročno gledano nesmiselne stavbe. Medtem, ko bi se morali prizadevati za več stanovanj v Ljubljani, se trenutna mestna oblast trudi za ohranitev prazgodovinskih stavb, kot je npr. Kolizej, namesto, da bi na njegovem mestu zgradila novo stolpnico, s parkirišči v podzemnih etažah, poslovnimi pisarnami v pritličjih in stanovanji v zgornjih etažah. Če se pa že nameni graditi novo stolpnico, se le-ta nikakor ne potegne v višino več kot par nadstropij.

Mesto kriči po novih stavbah, na nekatrih mestih se pa že joče, ker je celostna podoba tako zastarana in socialistična, da izgleda kot da še nikoli niso videla obnove.

Oblast obljublja, nihče pa nič za to ne stori...

Vzorni vozniki

Žal se Slovenci nasplošno ne moremo šteti za vzorne in varne voznike. To je iz dneva v dan bolj jasno, ko, navkljub "varnim" avtomobilom, boljši tehnologiji in boljšim gumam, še vedno povzročamo toliko nesreč na cestah. En vzrok nesreč so naravni dejavniki (srne, megla, slabo vreme,...), drug vzrok je pa nerazvit um. Vse prepogosto voznik, ko se vsede za volan, zanemarja veliko odgovornost, ki jo mora sprejeti kot voznik. In tak voznik bo slejkoprej povzročil nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi dirkaške žilice, zaradi želje po dokazovanju,...

Žal, voznik za volanom nima kaj biti frajer, marveč strpen, zmeren voznik, ki spoštuje življenja soudeležencev v prometu.

V Žurnalu me je že na prvi strani pričakal za razliko končno enkrat en pameten sestavek. Besede avtorja članka, ki so se mi najbolj utisnile v spomin so med drugim:

"Raziskava Eurotest prinaša osupljive rezultate zlasti pri teoretičnih vprašanjih. Skoraj 100 odstotkov Nizozemcev, Špancev, nekaj manj Hrvatov (88 odstotkov) je znalo odgovoriti, kdo se mora v avtomobilu pripeti z varnostnim pasom. Naših Janezov je bilo zgolj in samo 35 odstotkov."

Naj omenim, da je ta raziskava zajela naključno izbrane voznike iz dvanajstih evropskih držav; Avstrije, Nemčije, Portugalske, Hrvaške, Španije, Velike Britanije, Norveške, Francije, Italije, Nizozemske, Švice ter Slovenije. Iz Slovenije so bili zajeti vozniki iz Ljubljane z okolico. Mogoče ne ravno zadosti zgovoren podatke, saj veljajo Ljubljančani za najbolj agresivne voznike, a vseeno se taka anketa zadosti dotika realnega stanja v Sloveniji, da jo lahko štejemo kot veljavno.

"O čudni podzavesti slovenskih voznikov, ki na cesti izkazujejo nadpovprečno stopnjo agresije, je zadnjič razmišljala sociologinja Renata Salecl, ki se ukvarja tudi s kriminologijo. Med neobvladovanimi izbruhi agresije, ki so lastni slovenskim voznikom, in zločinom namreč ni tako zelo daleč. Frustracije, ki lahko privedejo do preklinjanja, kazanja sredincev, fizičnih obračunov med vozniki ali celo poskusov, da bi nekoga zrinili s ceste, so predvsem osebne."

In misel za konec:

"Niso le alkohol, stari avtomobili in prevelike hitrosti tisti, ki ubijajo. Razmisliti bi morali tudi o psihiatričnem pregledu vsakega voznika. Norcev za volanom imamo namreč preveč."

Hear, hear!

Okrepitve

Od vseh možnih stvari...

...se ravno take spravijo skupaj, ki časovno grozno sovpadajo z ostalimi stvarmi.

Bila sem na počitnicah, imela sem se super, predzadnji dan pa sem se zbudila z bolečo desno ramo in ključnico. Najbrž je bila kaj kriva trda postelja in mislila sem, da bo, tako kot pri ostalih podobnih stvareh, bolečina ponehala tekom dneva.
Pa ni.
Sem dala bolečinam še teden dni časa, da izginejo.
Pa niso.
Zdaj me že dva tedna boli ključnica (ali tkivo pod njo, za njo, pred njo, ob njej...ni mi jasno od kod izvira bolečina) in roko lahko le bore malo uporabljam za kakšne večje napore. Da bi se vzdignila s postelje z desno roko - ni šans. Prav tako je vsako oblačenje srajčk in puloverjev izredno mučno opravilo. Ko bi vsaj bolečina čez čas ponehala, a se ne da tako hitro. Dva tedna me z enako intenziteto trpinči.

Kot zanalašč pa se zdaj približuje čas, ko se bomo s prijatelji dobili na bowlingu. In kako naj s tako roko bowlam? Mi ni sicer jasno kako bom, sicer pa imam še popolnoma funkcionalno levo roko in bom pač z njo metala, če bo treba. Bowlingu se pa ne odpovem.
Ni šans, Hans.
Še posebej zdaj, ko sem jaz organizator. Upam, da bo desna roka zdržala napore.

Zaupajte nam

Staro in po novem aktualno :)))

Klasika

"Toto, I've a feeling we're not in Kansas anymore. " :)