Težave z gonilniki

Fino, pa smo pri tem, da sem si kupila nov računalnik in starega ponucala za bolj rutinska opravila. Sicer je novi računalnik že star dva tedna, je še vseeno nov, vsaj kar se tega posta tiče, saj nisem imela ravno veliko časa za pisanje :( In ko bi si človek mislil, da bom na novega naložila Visto, saj je dovolj zmogljiv, sem se odločila počakati še nekaj časa, da Vista dozori in si pridobi podpore širše družine gonilnikov.

Kakšen problem pa je z gonilniki sem pa okusila na starem računalniku. Ker je zunaj že Longhorn server beta, sem se odločila na stari računalnik postaviti kar njega. Do aprila bo zadeva delovala, to je pa tudi dovolj časa, da se navadim na Visto in njene kaprice. Kot prvo me je začudila nenavadna odzivnost starega računalnika na nov sistem. Morda pa le nisem imela tako slabo računalo :) Še tako dobro se mi je zdelo, da sem, navkljub namembnosti računalnika za serverske namene, dodala nanj še Vista I-candy (prozorna okna, Windows flip 3D, Vista theme). Deluje. Lepo. Celo tako dobro, da sem se odločila uporabiti računalnik za server in workstation. Ves čas bo opravljal nekatere serverske dolžnosti, nekaj časa pa bo nudil svojo mogljivost še ostalim članom družine, še posebej, ko bo zunaj vroče, saj se računalnik hladi v kleti. So far so good.

Ampak... ko sem že upala, da ne bo problemov, so se le-ti pojavili. In ravno zaradi teh, sicer pričakovanih problemov, na svojem novem računalniku še nimam Viste. Skupno problemom je: "Driver not found" in "Not supported...". Šmentana smola. Tako zdaj nimam enega zelo uporabnega programa in ene prijetne napravice, ki bi mi omogočala pregled nad dogajanjem. Sicer zelo prijetni Windowsi, a to jim je velika hiba :S

Les Visiteurs

Vračala sem se iz kopalnice v sobo. Ura je bila, kolikor pomnim, malo pred polnočjo. Napol v temi sem na nekaj stopila z desno nogo in hitro premaknila nogo naprej, ko sem pod nogo začutila ta mehki predmet, in se skorajda zaletela v omaro.
Le kaj bi lahko bilo pod mojo nogo?!
Prižgala sem glavno luč in opazila na tleh malo zeleno gmotico. Super, sestrica mi je na tleh pustila gumjasto zeleno žabico, sem pomislila, čeprav se mi je zdelo čudno, da jo je pustila takole na pragu moje sobe.
Nič ne de.
Nagnila sem se, da bom bonbonček pobrala, ko je pa le-ta na moje presenečenje odskočil naprej v sobo. V sobo mi je priskakljala mala zelena žabica. Hudo mi je bilo, ker sem jo skorajda pohodila. Upam, da ni bilo potem kaj z njo narobe. Takoj sem čutila dolžnost, da jo odnesem nazaj ven, kamor sodi, čeprav je bila tako prisrčna, da bi jo kar obdržala. Nastavila sem ji roko, na katero je pa z oklevanjem vendarle skočila. Malce sem ji morala le pomagati. Za pogum. Previdno sem jo odnesla na teraso in ji zaželela lahko noč.
Ko sem se vračala v sobo, sem se pa spomnila... Kaj če je bil pa princ?! Tako se je potrudil, da je prišel do moje sobe, na vsak način je hotel v mojo sobo, jaz sem ga pa še pohodila :S

Flashback

Končno nam je uspelo; doma smo vse svoje stare super 8 filme posneli na DVD. To je še posebej fino, ker se sama svojega otroštva skorajda ne spomnim. Moji prvi spomini sežejo nekam v 5. leto mojega obstoja. Oz. vsaj mislila sem tako.

Dvomim, da sem pri 5. letu starosti še cuzala dudo, tako da sem bila mogoče se celo malce mlajša, ko mi je mami skrila dudo in se izgovorila na mucka, ki naj bi pojedel dudo. Spomnim se, da sem zasledovala mucka, če bo kje spustil mojo dudo. Rekla bi celo, da sem naročila dedku, da naj na vsak način spravi dudo iz mucka. Bogi muc... Seveda se mucku ni zgodilo nič hudega, jaz sem pa, ko sem malce zrasla, nasla dudo na najvisji polici v kuhinjski omari. Prepozno :)

Spomnim se še moje modre ladjice in modre banje, najljubše rumene oblekice, ki je bila prav abstraktna: polna je bila modrih banan. Spomnim se kako sem bila včasih strašna upornica in nisem poslušala staršev. Taki trenutki so se vedno končali s tem, da sem rekla, da bom spakirala kovček in šla stran. Starša se nista dala prepričat, zato sta rekla, da jima je prav in naj kar grem. Povečini sem takrat kuhala mulo, a enkrat mi je oče dejansko pomagal spakirati moj mali kovček in me postavil pred vrata. Zvečer. Spomnim se, da je bila tema in me je bilo strašansko strah. Vseeno sem, mulasta kot vedno, morala zdaj izpeljati svoj plan do konca. No, skoraj do konca. Sprehajati sem se začela gor in dol po ulici, na misli so mi pa prihajali zlobni volkovi, ki me bodo raztrgali, in vesoljci, ki me bodo ugrabili,... Starša sta pa potuhnjeno gledala skozi okno. Kaj sta si točno mislila takrat, ne bi vedela, a vem, da sta bila prav tako mulasta kot jaz in nista hotela prva popustiti. Saj mi je kmalu postalo dosti sprehanjanja in sem se vrnila domov. Mislim, da je bilo to zadnjič, da sem rekla, da bom spakirala kovček in šla :)

Stric je vedno gledal odlične filme, a ko sem prišla zraven, me je vedno odgnal. Baje sem bila preveč glasna, pa čeprav sem vedno sedela na stolu tiho kot miška. Očitno ni bilo dovolj. Zdaj ga je sicer zanimivo gledati, ko ima že svoje otroke in ga le-ti jezijo :) Spomnim se tudi, da sem enkrat pod stolom v njegovi sobi našla neko revijo. Corn ;))

Zdaj, ko takole razmišljam o preteklosti, se spomnim tudi stvari, ki sem jih že zdavnaj pozabila, npr. igranja z otrokoma očetovega kolega, učenjem kotalkanja s sestrično, časa, ko se je mami učila voziti avto, mojega vlakca na morju, ... Rada bi se spomnila vsega, a ne vem kako. Noro dobro bi bilo spomniti se svojih prvih korakov v svet. :)

Drugje

Zadnji teden sem bila malo na dopustu. Počitnikovala v naši širni domovini. Hodila, hodila in še enkrat hodila. Teh počitnic ni primerno poimenovati počitnice*, ampak kar šport; zmatrala sem se veliko več kot v vseh mesecih tega leta. Vem, da sem zadnji dan dopusta rekla, da ne maram več videt znamenitosti in gradov; vsaj v tem mesecu ne, pa vseeno pogrešam vso to mučenje. Saj niti ni bilo mučenje. Prav uživala sem, čeprav so me bolele vse okončine. Mogoče je bil užitek skrit v tem, da me je vedno spremljala moja boljša polovica.

Uf, čas je že za spanje, drugače bom jutri zjutraj izgledala kot zombi. Še prej pa nekaj utrinkov s počitnic:

Hodili smo visoko...

in imeli prečudovit razgled :o

Bilo je malo morskega pridiha...

in dosti svežega gorskega zraka!

Kar kopat bi se šla :D

To je pa moj novi dom :)

Sledi moja spomladanska rezidenca...

in razgled z nje...

ter moja poletna rezidenca...

in njeno prelepo dvorišče.

Za konec pa še druga najlepša slika zbirke (prve ne pokažem ;P )...

* moja definicija počitnic: kraj, kjer ne počneš nič drugega, kot da lenariš in pozabiš na vse