Praznična Ljubljana

Danes sem z mamo in sestro šla na sprehod po Ljubljani. Želele smo videti kako je okrašena, kaj se vse da kupiti na stojnicah in ujeti malo prazničnega utripa. Razen množice ljudi, ki se pogreva ob stoječih grelnikih in pije kuhano vino, je kar lepo. Bilo je malce hladno, ker je že pihal zimski veter (ki je počasi tudi prinesel snežinke), a vseeno me to ni odvrnilo od tega, da bi naredila par fotografij.

Zelo lepo so uredili osrednji del Prešernovega trga.

Od Tromostovja proti Mestnemu trgu so se letos znašli: jajčece, spermiji, kromosomi in vijačnica DNK.

Grad letos počasneje menja barve, ki se prelivajo in krožijo okrog gradu.

Čudovit pogled proti Tromostovju.

Mestna hiša je tudi praznično naličena.

Za konec pa še Prešernov trg tik preden so nanj strmoglavili meteoriti.

Še pozitivna izkušnja (upam)

Sem pozabila povedat. Ko sem prišla domov, me je mama razvajala, tako da sem vedno lepo jedla zajtrk, kosilo in večerjo. To mi je ostalo v krvi, tako da tudi zdaj rada vidim, da pojem vse te tri obroke in mogoče še kaj kdaj vmes. Namreč včasih nisem jedla zajtrka. Očitno je tudi, da se je nekaj zgodilo v mojem telesu, odkar je bil moj jajčnik ščiščen. Jem, ne branim se hrane, včasih se tudi malce nabašem s hrano (v smislu, da že dobro čutim, da sem sita), a moja teža ne raste (do zdaj še vedno je). Še znižala se je na mojih idelanih nekaj kil in se tam drži. Do zdaj sem se še malo pazila rekreacije, tako da to nima nič prste vmes...

Ko bi vsaj tako ostalo še dolgo :D

Zdaj se edino še bojim rekreacije. Kaj če še bolj shujšam?! ;)

Doma

Prevoz do doma je bil rahlo neprijeten. Težko sem se privezala z varnostnim pasom, še huje pa je bilo, ko se je avto peljal in zaviral. Čutila sem vsako udrtino v cesti, groza me je bilo misli, da bi bil kje na poti kakšen ležeči policaj.
Na odpustnici mi je pisalo, da ne smem iti na delo 3 tedne. Najprej sem mislila, da je to pretiravanje, a izkazalo se je, da sem bila doma še dlje. Doma sem se izogibala dvigovanju stvari, mama pa si je vzela en teden dopusta, da je skrbela zame, tako da sem lahko počivala v napol ležečem položaju. Trebuh me sicer v mirovanju ni bolel, a vsak premik je bil težek. Prvi teden sem se malce s težavo obračala v postelji in ustajala s svojega počivališča, a se je stanje iz dneva v dan izboljševalo.
Se spomnite, ko sem rekla, da sem imela ponoči v sobi v KCju odprto okno in sem se zbujala z odprtimi usti in si zato prehladila zobe? Začelo se je že v nedeljo popoldan. Začela me je bolet vsa zgornja leva polovica zob. Vzela sem tableto proti bolečinam, a ni pomagala prav dosti. Proti večeru se je malo pomirilo in me čez noč ni tako hudo mučilo. Zjutraj me ni več bolelo skorajda nič, razen levega podočnika, ki je bil občutljiv na dotik. Mislila sem, da ne bo nič narobe, a torek je pokazal svoje zobe. Pojavila se je neka bunkica nad korenino zoba, ki je na dotik bolela, a zob se mi je pomiril. Bunkica je rasla in dobila sem diagnozo: granulom. Zobozdravnica mi je izdolbla luknjo v zob in me v upanju, da je to to, odpravila domov.
Žal pa tista luknja ni pomagala nič. Pojavljala se mi je vročina (v odpustnici je sicer pisalo, da če vročina zraste čez 38stopinj, je potrebno takoj prit nazaj v bolnico - na srečo je šlo tu za vročino, ki je bila vezana na zob in ne moj trebuh, vseeno pa sem se je bala kot hudič križa). Gnoj je ostajal in se počasi začel pomikati nekam, kjer bi ga bilo lažje spraviti ven. Tako sem dobila zarezo v dlesen in drenažni trak. Boga reva sem upala, da bom počivala, ko bom prišla iz bolnice, a zob tega ni pustil, tako da sem morala vsak dan hoditi v Ljubljano menjat trak. Sprva niti ni bilo tako hudo, ker je bilo zunaj še dovolj toplo, da sem lahko nosila svojo brezelastično trenirko. A ko se je shladilo, sem morala sežt po kavbojkah. To je bilo pa nekaj najhujšega, saj sem imela občutek, da mi bodo vsi šivi popokali. Na srečo so bili ljudje pri zobozdravniku prijazni in so me spuščai naprej, drugače ne vem kako bi presedela tisti čas v čakalnici in čakala na vrsto. 10 dni sem hodila menjavat trak in počasi se je stanje malo stabiliziralo. Vmes se je pa pojavilo še nekaj.
Moj imunski sistem je bil šibak in sem bila dovzetna za stvari, ki se mi drugače ne bi pojavile. Nekaj se mi je naredilo na roki in rekli so, da je to glivična okužba. Takrat sem imela še vsaj štiri zadeve na spisku, ki se mi še nikoli niso pojavile v življenju; bila sem na operaciji, omedlela sem, dobila granulom in glivično okužbo. Občutek je bil prav neumen.. Bolel me je trebuh, bolel me je zob, roka pa je bila srbeča in pekoča. Obupavala sem. To je bil zelo nizek udarec zame. Smilila sem se sama sebi in bila psihično čisto na dnu. Od česa je prišla ta zadnja nadloga, se sploh ne ve. Zdravnica me je spraševala, če sem bila kje na bazenu, a žal s takim trebuhom nisem niti pomislila, da bi se kakorkoli rekreirala. Mogoče je bila kriva kakšna kljuka; sem desničarka in vrata večinoma odpiram z desno roko. Mogoče sem to staknila že v bolnici, mogoče pa pri zobozdravniku. Še vedno ne vem.
Šive so mi iz trebuha pobrali 6.dan po operaciji. Pa še to samo dva od treh. Popek se je malce slanše celil, tako da je medicinska sestra prav vzdihovala kako grd popek je in me še malce bolj na grobo čistila. Ko sem ustala in šla ven iz ordinacije, sem začutila tisti znan občutek iz KCja - če se ne bom takoj usedla in dvignila nog, bom omedlela. Mama je poklicala medicinsko sestro, da je pomagala, prišla pa je tudi zdravnica, ki je že skorajda odšla domov. Malce so me še gledale, če bo vse šlo, potem pa počasi šli stran, ker so videli, da bo vse v redu. Počasi sem ustala in počutila sem se boljše. Popek sem šla "odvit" nekam drugam, ker nisem mogla še enkrat čutiti takega grobega čiščenja. Druga sestra mi je rekla, da je prva povsem grdo govorila o mojem popku, ker je bil zelo lepo zašit in tudi ne kaj preveč zapacan. Odleglo mi je. En dan sem imela še gor obliž, potem sem pa že počasi sama umila svoj popek.
Doma sem ostala cel mesec pa še potem sem počasi dodajala moje pretekle aktivnosti v življenje.
Imela sem nekaj težav, zato tudi nisem tako dolgo nič pisala. Vse bi bilo le izraz mojega samopomilovanja in trpljenja. To objavljam, ker sem končno zakopala vso bolečino in trpljenje, ker bi rada, da se zadeva nikoli več ne ponovi, pa tudi če se, da bom imela kje napisano, kaj vse sem dala skozi, da se bom lažje zavarovala. Čeprav mi je bilo takrat zelo hudo in sem trpela, pa vem, da so v življenju še hujše stvari in ljudje veliko bolj trpijo, kakor jaz. Bilo mi je hudo, a le zato, ker je bilo to prvič zame in vse na kupu ravno takrat, ko tega nisem rabila.

Upam, da bo od zdaj naprej boljše.

Kaj se je dogajalo v bolnici...

V zadnjih dveh mesecih sem pa doživela že veliko novega, a žal ni vedno vse dobro, kar je novo...

V septembru sem pri ginekologu dobila diagnozo, da se mi je na jajčniku naredila cista. Endometriom, če sem bolj natančna. Kot vsak človek, ki je rad informacijsko bolj osveščen o zadevah, ki se ga tičejo, sem po internetu prebrskala vse, kar je okoli tega. Mislim, da so informacije na internetu večinoma malce pretirane in govorijo o najslabših možnih kombinacijah. Skratka, ustrašila sem se in posledično sem se bala trdo pristati na tleh ali kakorkoli drugače prinesti v predel jajčnikov preveč gibanja. Naročena sem bila na operacijo - laparoskopijo.
V začetku oktobra sem bila sprejeta na ginekološki oddelek v KCju, kjer so naredili nekaj preiskav (EKG, kri, UZ,..) in ugotovili, da sem nared za operacijo. 11.10. sem dobila ob 10:30 klic, naj se danes zglasim do 12h v Kliničnem centru za operacijo. Imela sem pol ure, da sem od šoka najprej prišla nazaj k sebi, potem pa še pol ure, da sem se lepo stuširala in zapakirala le najbolj pomembne reči. Tisti dan so me v KCju stradali, zato da sem bila takoj naslednji dan popolnoma pripravljena na operacijo.
Mislim, da so me operirali okrog 9h in da je operacija trajala okrog ene ure. Spomnim se, kako je sestra rekla, da bo malce zaskelelo po žilah, ko so mi dali splošno anestezijo, in voščila lahko noč, potem se je stemnilo. Naslednji prizor, ki se ga spomnim, je bil v pooperacijski čakalni sobi. Zunaj sem opazila, da sije sonce. Spomnila sem se, da sem imela operacijo in bila presrečna, da sem se zbudila. Nikoli še nisem imela splošne anestezije, zato me je pred operacijo malo skrbelo. Od radosti so se mi zasolzile oči. Nisem imela ravno občutka, da je kdo šaril po mojem telesu, a prvi premik me je opozoril, da je bolje, da sem pri miru. Za vsak slučaj sem dobila injekcijo proti bolečinam, nato so me počasi transportirali na intenzivno nego.
Na intenzivni negi so me priključili na nekaj naprav, ki so merile moj srčni utrip in moj krvni tlak. Dobila sem tudi hrano v steklenički. Prvih nekaj ur mi je bilo čisto vseeno za tisto hrano, a ko se mi je stanje malo poboljšalo, sem komaj čakala, da jo dajo stran in izpulijo tisto neumno iglo iz roke. Sestre so bile izredno prijazne, moje sojetnice pa tihe. V bistvu smo bile vse bolj tihe, ker smo večinoma spale. Cel preostali petek sem prespala, zbujala sem se le, ko so sestre prišle pogledat kako je z menoj in se je vklopil tlakomer. Nisem se slabo počutila, nisem se pa nič premikala, ker sem takoj začutila bolečino. Če sem bila pri miru, ni nič bolelo. Ko sem bila budna, sem poslušala težave ostalih bolnic. Nekaterim je splošna anestezija pustila stranske učinke; predvsem slabost. Meni na srečo ni bilo nič narobe. Ko sem potrebovala, sem dobila kahlico, ker ustajat še nisem smela. Kasneje sem izvedela zakaj.
Zvečer, ko sem bila že malce bolj pri sebi, so me sestre vprašale, ali bi rada šla sama do WCja. Jasno sem bila takoj za. Malce težko sem se obrnila naokoli in ustala, prvi koraki so bili malce omotični, ampak sem normalno uspela prit do toalete. Počasi pa sem začela čutiti neko slabost, a to se mi ni še nikoli pojavilo, zato nisem vedela kaj to je. Ko sem prišla s toalete, me je sestra spraševala, če je vse v redu - očitno na pogled nisem bila ravno sijoča. Povedala sem ji, da mi je malce slabo, nato se mi je pa začelo temniti pred očmi. Nisem se zavedala, kaj se dogaja, a spomnim se nekega oddaljenega glasu, ki je neko gospo pozival, da se sprosti. Glas je postajal vse bolj jasen, zato sem celo pomislila, da govori meni. Sporstila sem se in čutila nek premik, nato sem počasi prišla k zavesti in videla, da ležim na tleh, noge imam dvignjene, okoli mene pa stoji vso osebje intenzivne nege. Sestre so me spraševale, če je zdaj vse v redu. V ušesih mi je grozno zvonilo in nisem vedela, kaj se je zgodilo, kje sem, a počasi sem ugotovila, da sem omedlela. Ena izmed sester me je vprašala, če me je kaj opraskala, a sem odkimala z glavo. Izvedela sem, da sem se tako hudo držala kljuke WCja, da so me komaj odstranili od nje. Pri tem je očtno ena izmed sester tudi uporabila kakšen noht, ampak mi je bilo za to povsem vseeno, samo da sem se bolje počutila. Pomagali so mi ustati, nato me je moja negovalka pospremila nazaj do postelje. Izredno jo je zanimal moj pritisk. Izmerila je vrtoglavih 148/??. Naj omenim, da je moj naravni zgornji krvni tlak 90-100. Ampak ko je merila, mi že ni več skorajda nič zvonilo v ušesih. Predvidevam, da sem ga imela v procesu izgubljanja zavesti še veliko veliko več.
Sestre so mi povedale, da je povsem normalno, da se kaj takega zgodi, ko se prvič ustane po splošni anesteziji. Bila pa je zanimiva izkušnja. Namreč nikoli nisem verjela, da lahko omedlim.
Čez noč sem bolj ali manj spala, s težavo sem se tudi obrnila na bok, ker mi je bilo dosti hrbtnega položaja, zjutraj sem pa dobila novo priložnost za odhod na WC. Malo me je bilo strah, ker sem imela še v spominu kaj se mi je nazadnje naredilo, a sem želela še enkrat poizkusit. Tokrat so mi sestre rekle, da sem že dirjala kot raketa :) Počutila sem se tudi boljše kot prvič. Tisto jutro sem končno dobila normalno hrano. Apetit je menda še spal, ker ga ni bilo na spregled, a pojedla sem en kos kruha in popila belo kavo.
Okrog 9h tisto jutro so me malo povprašali o mojem počutju in ugotovili, da sem zrela za transport z intenzivne nege do moje sobe. Kosilo tam je bilo nad pričakovanji. Dobila sem zrezek in nekaj, kar je izgledalo kot pire, a ni bilo krompirjasto. Bilo je dobro. Malo sem še poleževala, popoldan pa je prinesel obiske. Prvi je bil moj fant. Zelo sem se ga razveselila, presenetil me je pa tudi z darilcem - plišastim muckom. Nekaj časa sva posedela v sobi, nato pa sem se opogumila in spremil me je na kratek sprehodek. Tisti čas, ko je bil on ob meni, mi je bilo prav čudovito. Ravno ko je bil v odhajanju, pa so se prikazali moji starši in sestra, ki so z menoj ostali do večerje.
Zvečer na viziti so mi rekli, da bom počasi že dobra za odit domov, tako da sem komaj čakala kaj bo prinesla nedelja.
Ponoči je bilo v sobi grozno vroče. S sojetnico sva se zmenili, da bo celo noč okno rahlo odprto, da pride vsaj kaj zraka notri. Big mistake. Kadarkoli sem se zbudila, mi je še vseeno bilo vroče (sicer ne tako hudo), a zbujala sem se z odprtimi ustami (očitno postelje niso bile udobne, ker to redko počnem). Takrat sem si prehladila zob, a o tem kasneje.
Prva nedeljska vizita je prinesla prijetne novice. Lahko grem domov. Takoj sem poklicala mamo in ji sporočila, da me naj hitro pride iskat.
In sem šla domov.