Pot v neznano...

Draga oprema, poceni fix

2008-02-23T11:14:00.005+01:00

Draga oprema je mogoče malo precenjevanje situacije. Za človeka, ki mu kompaktni digitalni fotoaparat ne ponuja dovolj in se začenja spuščati v DSLR range, je že začetna investicija dokaj velik zalogaj. Saj ne rečem, kit variante se dajo dobit kar poceni, a jaz ne ciljam na to.

Za začetnika mi nakup dragih ohišij ni smotrn. Kot začetnik ne mislim investirati v drago ohišje, ker bom nakup obžalovala, če opreme ne bom znala zadovoljivo uporabljat in izkoriščat vse njene prednosti. Že marsikje sem prebrala, da ni skrivnost v fotoaparatu, temveč v osebi, ki ga upravlja. Oseba, ki tu upravlja fotoaparat, se je v zadnjem času naučila marsikatere nove tehnike in skrivnosti. Kompaktni digitalni fotoaparat ji dela čudovite slike, a je v določenih pogojih rigiden in ponuja premajhno nastavitev, saj je veliko stvari glede nastavitev izven kontrole uporabnika. Pri DSLR mi je všeč, da se da menjati objektive, nastavljati zaslonko, hitrost zaklopa, shranjevati v RAW formatu,...

Odločila sem se, da bom kupila novi Canon 450d. Že dolgo časa sem hotela vzeti 400d, a me je pri 450d prepričal predvsem LiveView. Pri kakšni zapleteni kompoziciji bo prišel prav :) Poleg tega že imam nekaj SD kartic, ki mi bodo prišle še kako prav, kajti ta fotoaparat nima več CF kartic. Plačan je že, čakam le, da pride v trgovino in mi ga pošljejo po pošti. Ne bi smelo biti večč dolgo. Pričakujem ga v začetku marca.
Izbrala sem tudi že začetni objektiv. Zaenkrat bo to Sigma 17-70/2.8-4.5 DC Macro. Sicer, če ima kdo, ki je bolj izkušen, kakšen nasvet, bom z veseljem prisluhnila. Kar se pa tiče tega objektiva, vem, da je ta makro varianta na zoom blažev žegen. Zato sem malo gledala leče s fiksno goriščnico. No, bilo bi fino imet veliko leč, a žačela bom lahko, ker od zdaj naprej pričakujem velike investicije v stanovanje, kar lahko pomeni tudi, da če bo treba, bo fotoaparat in objektiv šel od hiše. Torej, zaenkrat samo en objektiv. Ker pa ljubim makro fotografijo, sem poiskala cenovno ugodne rešitve. In ena je bila ta:
DIY MACRO REVERSE RING

Slišalo se je zelo zanimivo, zato sem se že zdaj podstopila tega, da bom lahko takoj, ko bo prišel fotoaparat, preizkusila zvarek. Nastal je prvi problem. Pokrovček za ohišje je iz trde plastike. Pričakovala sem, da bo okvir trd, sredica pa mehka ali pa vsaj dokaj tanka. To pa ni bilo ne eno ne drugo. Povprašala sem naokoli kako bi to izrezala in ni bilo nobene pametne ideje.
Včeraj mi je pa prekipelo in sem šla s svojim ulfa nožem izrezovati sredico. Kako bi naslovila moje delo. Hmm.. Sizifove muke bi mogoče bilo še najprimerneje. Ne vem kako so mojstri uspeli izrezati sredico pokrovu, ne vem kakšna orodja so uporabili, nekaj pa vem: ne dolbi trde plastike s skrhanim nožem. Mučila sem se, poškodovala prst in dobila polotiščance (ni še, ampak bi lahko bil otiščanec). Ampak mi je uspelo. Ura dela. Prvi preboj je bil težak, prav tako četrtina kroga, a potem je šlo veliko lažje. Na koncu mi je celo uspelo odlomiti sredico, tako da sem bila zelo zadovoljna. Ni ostrih robov, vse sem lepo zgladila, prav tako je vsa preostala struktura obdržala svojo obliko.

Problem. Premer pokrova je nekaj čez 60mm. Premer filtra oz. ogrodja filtra, ki ga je po postopku potrebno pritrditi na pokrov, pa 72mm. Imam špranjo okrog in naokrog. Navadno epoksi lepilo ne bo dobro, saj (sklepam) je tekoče in ne bo zadržalo oblike v špranji.
Rešitev. Najti je treba nek kit, ki bi dobro strjeval. Našla sem Neostikovo rešitev; epoxy kit. In danes, ko sem iskala kakšen boljši še en star QuikSteel epoxy kit. Super. Imam že vse doma. Edino še filter čakam, potem pa zlepim oba dela med seboj. Upam, da bo uspelo. Se javim, ko bo. :)

Zvončki!

2008-02-06T14:44:00.001+01:00

Najbrž sem že pozna, ampak šele zdaj sem jih opazila :)

Praznična Ljubljana

2007-12-14T22:36:00.000+01:00

Danes sem z mamo in sestro šla na sprehod po Ljubljani. Želele smo videti kako je okrašena, kaj se vse da kupiti na stojnicah in ujeti malo prazničnega utripa. Razen množice ljudi, ki se pogreva ob stoječih grelnikih in pije kuhano vino, je kar lepo. Bilo je malce hladno, ker je že pihal zimski veter (ki je počasi tudi prinesel snežinke), a vseeno me to ni odvrnilo od tega, da bi naredila par fotografij.

Zelo lepo so uredili osrednji del Prešernovega trga.

Od Tromostovja proti Mestnemu trgu so se letos znašli: jajčece, spermiji, kromosomi in vijačnica DNK.

Grad letos počasneje menja barve, ki se prelivajo in krožijo okrog gradu.

Čudovit pogled proti Tromostovju.

Mestna hiša je tudi praznično naličena.

Za konec pa še Prešernov trg tik preden so nanj strmoglavili meteoriti.

Še pozitivna izkušnja (upam)

2007-12-14T13:17:00.000+01:00

Sem pozabila povedat. Ko sem prišla domov, me je mama razvajala, tako da sem vedno lepo jedla zajtrk, kosilo in večerjo. To mi je ostalo v krvi, tako da tudi zdaj rada vidim, da pojem vse te tri obroke in mogoče še kaj kdaj vmes. Namreč včasih nisem jedla zajtrka. Očitno je tudi, da se je nekaj zgodilo v mojem telesu, odkar je bil moj jajčnik ščiščen. Jem, ne branim se hrane, včasih se tudi malce nabašem s hrano (v smislu, da že dobro čutim, da sem sita), a moja teža ne raste (do zdaj še vedno je). Še znižala se je na mojih idelanih nekaj kil in se tam drži. Do zdaj sem se še malo pazila rekreacije, tako da to nima nič prste vmes...

Ko bi vsaj tako ostalo še dolgo :D

Zdaj se edino še bojim rekreacije. Kaj če še bolj shujšam?! ;)

Doma

2007-12-14T12:33:00.000+01:00

Prevoz do doma je bil rahlo neprijeten. Težko sem se privezala z varnostnim pasom, še huje pa je bilo, ko se je avto peljal in zaviral. Čutila sem vsako udrtino v cesti, groza me je bilo misli, da bi bil kje na poti kakšen ležeči policaj.
Na odpustnici mi je pisalo, da ne smem iti na delo 3 tedne. Najprej sem mislila, da je to pretiravanje, a izkazalo se je, da sem bila doma še dlje. Doma sem se izogibala dvigovanju stvari, mama pa si je vzela en teden dopusta, da je skrbela zame, tako da sem lahko počivala v napol ležečem položaju. Trebuh me sicer v mirovanju ni bolel, a vsak premik je bil težek. Prvi teden sem se malce s težavo obračala v postelji in ustajala s svojega počivališča, a se je stanje iz dneva v dan izboljševalo.
Se spomnite, ko sem rekla, da sem imela ponoči v sobi v KCju odprto okno in sem se zbujala z odprtimi usti in si zato prehladila zobe? Začelo se je že v nedeljo popoldan. Začela me je bolet vsa zgornja leva polovica zob. Vzela sem tableto proti bolečinam, a ni pomagala prav dosti. Proti večeru se je malo pomirilo in me čez noč ni tako hudo mučilo. Zjutraj me ni več bolelo skorajda nič, razen levega podočnika, ki je bil občutljiv na dotik. Mislila sem, da ne bo nič narobe, a torek je pokazal svoje zobe. Pojavila se je neka bunkica nad korenino zoba, ki je na dotik bolela, a zob se mi je pomiril. Bunkica je rasla in dobila sem diagnozo: granulom. Zobozdravnica mi je izdolbla luknjo v zob in me v upanju, da je to to, odpravila domov.
Žal pa tista luknja ni pomagala nič. Pojavljala se mi je vročina (v odpustnici je sicer pisalo, da če vročina zraste čez 38stopinj, je potrebno takoj prit nazaj v bolnico - na srečo je šlo tu za vročino, ki je bila vezana na zob in ne moj trebuh, vseeno pa sem se je bala kot hudič križa). Gnoj je ostajal in se počasi začel pomikati nekam, kjer bi ga bilo lažje spraviti ven. Tako sem dobila zarezo v dlesen in drenažni trak. Boga reva sem upala, da bom počivala, ko bom prišla iz bolnice, a zob tega ni pustil, tako da sem morala vsak dan hoditi v Ljubljano menjat trak. Sprva niti ni bilo tako hudo, ker je bilo zunaj še dovolj toplo, da sem lahko nosila svojo brezelastično trenirko. A ko se je shladilo, sem morala sežt po kavbojkah. To je bilo pa nekaj najhujšega, saj sem imela občutek, da mi bodo vsi šivi popokali. Na srečo so bili ljudje pri zobozdravniku prijazni in so me spuščai naprej, drugače ne vem kako bi presedela tisti čas v čakalnici in čakala na vrsto. 10 dni sem hodila menjavat trak in počasi se je stanje malo stabiliziralo. Vmes se je pa pojavilo še nekaj.
Moj imunski sistem je bil šibak in sem bila dovzetna za stvari, ki se mi drugače ne bi pojavile. Nekaj se mi je naredilo na roki in rekli so, da je to glivična okužba. Takrat sem imela še vsaj štiri zadeve na spisku, ki se mi še nikoli niso pojavile v življenju; bila sem na operaciji, omedlela sem, dobila granulom in glivično okužbo. Občutek je bil prav neumen.. Bolel me je trebuh, bolel me je zob, roka pa je bila srbeča in pekoča. Obupavala sem. To je bil zelo nizek udarec zame. Smilila sem se sama sebi in bila psihično čisto na dnu. Od česa je prišla ta zadnja nadloga, se sploh ne ve. Zdravnica me je spraševala, če sem bila kje na bazenu, a žal s takim trebuhom nisem niti pomislila, da bi se kakorkoli rekreirala. Mogoče je bila kriva kakšna kljuka; sem desničarka in vrata večinoma odpiram z desno roko. Mogoče sem to staknila že v bolnici, mogoče pa pri zobozdravniku. Še vedno ne vem.
Šive so mi iz trebuha pobrali 6.dan po operaciji. Pa še to samo dva od treh. Popek se je malce slanše celil, tako da je medicinska sestra prav vzdihovala kako grd popek je in me še malce bolj na grobo čistila. Ko sem ustala in šla ven iz ordinacije, sem začutila tisti znan občutek iz KCja - če se ne bom takoj usedla in dvignila nog, bom omedlela. Mama je poklicala medicinsko sestro, da je pomagala, prišla pa je tudi zdravnica, ki je že skorajda odšla domov. Malce so me še gledale, če bo vse šlo, potem pa počasi šli stran, ker so videli, da bo vse v redu. Počasi sem ustala in počutila sem se boljše. Popek sem šla "odvit" nekam drugam, ker nisem mogla še enkrat čutiti takega grobega čiščenja. Druga sestra mi je rekla, da je prva povsem grdo govorila o mojem popku, ker je bil zelo lepo zašit in tudi ne kaj preveč zapacan. Odleglo mi je. En dan sem imela še gor obliž, potem sem pa že počasi sama umila svoj popek.
Doma sem ostala cel mesec pa še potem sem počasi dodajala moje pretekle aktivnosti v življenje.
Imela sem nekaj težav, zato tudi nisem tako dolgo nič pisala. Vse bi bilo le izraz mojega samopomilovanja in trpljenja. To objavljam, ker sem končno zakopala vso bolečino in trpljenje, ker bi rada, da se zadeva nikoli več ne ponovi, pa tudi če se, da bom imela kje napisano, kaj vse sem dala skozi, da se bom lažje zavarovala. Čeprav mi je bilo takrat zelo hudo in sem trpela, pa vem, da so v življenju še hujše stvari in ljudje veliko bolj trpijo, kakor jaz. Bilo mi je hudo, a le zato, ker je bilo to prvič zame in vse na kupu ravno takrat, ko tega nisem rabila.

Upam, da bo od zdaj naprej boljše.

Kaj se je dogajalo v bolnici...

2007-12-14T11:41:00.000+01:00

V zadnjih dveh mesecih sem pa doživela že veliko novega, a žal ni vedno vse dobro, kar je novo...

V septembru sem pri ginekologu dobila diagnozo, da se mi je na jajčniku naredila cista. Endometriom, če sem bolj natančna. Kot vsak človek, ki je rad informacijsko bolj osveščen o zadevah, ki se ga tičejo, sem po internetu prebrskala vse, kar je okoli tega. Mislim, da so informacije na internetu večinoma malce pretirane in govorijo o najslabših možnih kombinacijah. Skratka, ustrašila sem se in posledično sem se bala trdo pristati na tleh ali kakorkoli drugače prinesti v predel jajčnikov preveč gibanja. Naročena sem bila na operacijo - laparoskopijo.
V začetku oktobra sem bila sprejeta na ginekološki oddelek v KCju, kjer so naredili nekaj preiskav (EKG, kri, UZ,..) in ugotovili, da sem nared za operacijo. 11.10. sem dobila ob 10:30 klic, naj se danes zglasim do 12h v Kliničnem centru za operacijo. Imela sem pol ure, da sem od šoka najprej prišla nazaj k sebi, potem pa še pol ure, da sem se lepo stuširala in zapakirala le najbolj pomembne reči. Tisti dan so me v KCju stradali, zato da sem bila takoj naslednji dan popolnoma pripravljena na operacijo.
Mislim, da so me operirali okrog 9h in da je operacija trajala okrog ene ure. Spomnim se, kako je sestra rekla, da bo malce zaskelelo po žilah, ko so mi dali splošno anestezijo, in voščila lahko noč, potem se je stemnilo. Naslednji prizor, ki se ga spomnim, je bil v pooperacijski čakalni sobi. Zunaj sem opazila, da sije sonce. Spomnila sem se, da sem imela operacijo in bila presrečna, da sem se zbudila. Nikoli še nisem imela splošne anestezije, zato me je pred operacijo malo skrbelo. Od radosti so se mi zasolzile oči. Nisem imela ravno občutka, da je kdo šaril po mojem telesu, a prvi premik me je opozoril, da je bolje, da sem pri miru. Za vsak slučaj sem dobila injekcijo proti bolečinam, nato so me počasi transportirali na intenzivno nego.
Na intenzivni negi so me priključili na nekaj naprav, ki so merile moj srčni utrip in moj krvni tlak. Dobila sem tudi hrano v steklenički. Prvih nekaj ur mi je bilo čisto vseeno za tisto hrano, a ko se mi je stanje malo poboljšalo, sem komaj čakala, da jo dajo stran in izpulijo tisto neumno iglo iz roke. Sestre so bile izredno prijazne, moje sojetnice pa tihe. V bistvu smo bile vse bolj tihe, ker smo večinoma spale. Cel preostali petek sem prespala, zbujala sem se le, ko so sestre prišle pogledat kako je z menoj in se je vklopil tlakomer. Nisem se slabo počutila, nisem se pa nič premikala, ker sem takoj začutila bolečino. Če sem bila pri miru, ni nič bolelo. Ko sem bila budna, sem poslušala težave ostalih bolnic. Nekaterim je splošna anestezija pustila stranske učinke; predvsem slabost. Meni na srečo ni bilo nič narobe. Ko sem potrebovala, sem dobila kahlico, ker ustajat še nisem smela. Kasneje sem izvedela zakaj.
Zvečer, ko sem bila že malce bolj pri sebi, so me sestre vprašale, ali bi rada šla sama do WCja. Jasno sem bila takoj za. Malce težko sem se obrnila naokoli in ustala, prvi koraki so bili malce omotični, ampak sem normalno uspela prit do toalete. Počasi pa sem začela čutiti neko slabost, a to se mi ni še nikoli pojavilo, zato nisem vedela kaj to je. Ko sem prišla s toalete, me je sestra spraševala, če je vse v redu - očitno na pogled nisem bila ravno sijoča. Povedala sem ji, da mi je malce slabo, nato se mi je pa začelo temniti pred očmi. Nisem se zavedala, kaj se dogaja, a spomnim se nekega oddaljenega glasu, ki je neko gospo pozival, da se sprosti. Glas je postajal vse bolj jasen, zato sem celo pomislila, da govori meni. Sporstila sem se in čutila nek premik, nato sem počasi prišla k zavesti in videla, da ležim na tleh, noge imam dvignjene, okoli mene pa stoji vso osebje intenzivne nege. Sestre so me spraševale, če je zdaj vse v redu. V ušesih mi je grozno zvonilo in nisem vedela, kaj se je zgodilo, kje sem, a počasi sem ugotovila, da sem omedlela. Ena izmed sester me je vprašala, če me je kaj opraskala, a sem odkimala z glavo. Izvedela sem, da sem se tako hudo držala kljuke WCja, da so me komaj odstranili od nje. Pri tem je očtno ena izmed sester tudi uporabila kakšen noht, ampak mi je bilo za to povsem vseeno, samo da sem se bolje počutila. Pomagali so mi ustati, nato me je moja negovalka pospremila nazaj do postelje. Izredno jo je zanimal moj pritisk. Izmerila je vrtoglavih 148/??. Naj omenim, da je moj naravni zgornji krvni tlak 90-100. Ampak ko je merila, mi že ni več skorajda nič zvonilo v ušesih. Predvidevam, da sem ga imela v procesu izgubljanja zavesti še veliko veliko več.
Sestre so mi povedale, da je povsem normalno, da se kaj takega zgodi, ko se prvič ustane po splošni anesteziji. Bila pa je zanimiva izkušnja. Namreč nikoli nisem verjela, da lahko omedlim.
Čez noč sem bolj ali manj spala, s težavo sem se tudi obrnila na bok, ker mi je bilo dosti hrbtnega položaja, zjutraj sem pa dobila novo priložnost za odhod na WC. Malo me je bilo strah, ker sem imela še v spominu kaj se mi je nazadnje naredilo, a sem želela še enkrat poizkusit. Tokrat so mi sestre rekle, da sem že dirjala kot raketa :) Počutila sem se tudi boljše kot prvič. Tisto jutro sem končno dobila normalno hrano. Apetit je menda še spal, ker ga ni bilo na spregled, a pojedla sem en kos kruha in popila belo kavo.
Okrog 9h tisto jutro so me malo povprašali o mojem počutju in ugotovili, da sem zrela za transport z intenzivne nege do moje sobe. Kosilo tam je bilo nad pričakovanji. Dobila sem zrezek in nekaj, kar je izgledalo kot pire, a ni bilo krompirjasto. Bilo je dobro. Malo sem še poleževala, popoldan pa je prinesel obiske. Prvi je bil moj fant. Zelo sem se ga razveselila, presenetil me je pa tudi z darilcem - plišastim muckom. Nekaj časa sva posedela v sobi, nato pa sem se opogumila in spremil me je na kratek sprehodek. Tisti čas, ko je bil on ob meni, mi je bilo prav čudovito. Ravno ko je bil v odhajanju, pa so se prikazali moji starši in sestra, ki so z menoj ostali do večerje.
Zvečer na viziti so mi rekli, da bom počasi že dobra za odit domov, tako da sem komaj čakala kaj bo prinesla nedelja.
Ponoči je bilo v sobi grozno vroče. S sojetnico sva se zmenili, da bo celo noč okno rahlo odprto, da pride vsaj kaj zraka notri. Big mistake. Kadarkoli sem se zbudila, mi je še vseeno bilo vroče (sicer ne tako hudo), a zbujala sem se z odprtimi ustami (očitno postelje niso bile udobne, ker to redko počnem). Takrat sem si prehladila zob, a o tem kasneje.
Prva nedeljska vizita je prinesla prijetne novice. Lahko grem domov. Takoj sem poklicala mamo in ji sporočila, da me naj hitro pride iskat.
In sem šla domov.

Okrevanje

2007-10-16T17:14:00.000+02:00

Medtem, ko sem na bolniški in ne smem delati nič težjega, se mi je muc ponudil, da bo odpiral vrata :)

Sreča?

2007-08-24T21:26:00.000+02:00

Sem mislila kaj več napisati, samo ne bom, ker sem utrujena. Že cel teden se nisem dobro naspala, zadnja dva dneva delam pa po 11ur dnevno. Preveč..

Na poti na faks sem pa včeraj našla nekaj zelo ekstra :) Bo sreča?

Petperesna črna detelja

Čez vikend

2007-08-06T10:29:00.000+02:00

..sem s fotoaparatom lovila metulje. :)

Foto sešn

2007-07-26T13:11:00.000+02:00

Zelo si želim -pravega- fotoaparata, s katerim bi delala profesionalne (ok. amatersko dobre) fotke. Mogoče pa le ni slabo, če si ga zaželim za rojstni dan... (hint)

Stare dobrote

2007-07-13T22:41:00.000+02:00

Ko sem dobila prvi računalnik, to ni bilo ne vem kaj posebnega. Nisem začela s Commodorji, Spectrumi ali čem podobnim, ampak kar s sodobnim PCjem. Celeron 200MHz oz. takrat smo mislili, da smo dobili Celeron, ampak nas je svezi Big Bang takrat oplahtal in je bil notri Cyrix. Vseeno je bilo kul imeti računalnik, ki je delal, karkoli si delal na njem. Če si rabil nekaj posneti, si enostavno priklopil mikrofon in je delalo. Mogoče je bilo treba dati še unmute na mikrofon, a to je bilo to. Delalo.

Danes sem po dolgem času hotela klicati preko Skypa. Pogoj je bil mikrofon. Nič lažjega, priklopila ga bom in bo delalo. A zvok od mene ni prišel nikamor. Ko sem se brezupno podajala na poti, ki mi jih je ponujal program za urejanje zvoka na račuanlniku, sem ugotovila, da je bil prejšnji računalnik oz. prejšnji audio čip i nsoftware zanj miloijonkrat boljši, saj si res priklopil in je delalo. To pa kakorkoli sem dala mikrofon na unmute ali pa nastavljala, mi ni delalo. Navsezadnje mi je software celo odpovedal in zaštekal celotni računalnik. Reset, spet zaštekal. Morala sem dati stran vse audio driverje, da sem sploh lahko normalno začela delat na računalniku.

Zdaj pa se mi naj javi pogumnež, ki bo rekel, da je onboard ADI1988DTS in njegov Sound Max dober.... Grrrrrr, sovražim Smrkce!

H.O.T.

2007-07-13T09:54:00.000+02:00

V dneh med 15. julijem 2007 in 20. julijem 2007 pričakujemo v letošnjem poletju doslej najmočnejši vročinski val. Najvišja dnevna temperatura bo po nižinah presegla 30 °C. Vrhunec vročinskega vala bo predvidoma v sredini tedna (med torkom in četrtkom), ko bo popoldne temperatura po nižinah večinoma med 34 in 37 °C.

Agencija Republike Slovenije za okolje

Fino, čaka nas najtoplejši teden v letu. :S Jaz sem bom skrivala med štirimi zidovi, kje pa vi?

Če pa koga zanima kakšne so temperature po Evropi:

Kis

2007-07-10T14:24:00.000+02:00

Ugotavljam, da mi zadnje čase postane kar pošteno slabo, če zavoham kis. Ravno danes sem zasledila dober način za čiščenje LCD zaslonov (v sosednji sobi je en popolnoma zapacan), in sicer z 1:1 raztopino vode in kisa. Čeprav sem dala raztopino na 2-3:1, je bil vonj kisa še vedno premočan.
Komaj sem čakala, da bo LCD čist. ..

PikaPoka

2007-06-18T23:54:00.001+02:00

Kamele so dostavile...

2007-06-18T23:45:00.000+02:00

Zanimiva embalaža Kinder Buena. Škoda samo, da je edini napis na tem ovitku v francoščini (ta Bueno je celo made in France), kjer bi pa človek pričakoval kaj več domačih besed (ponavadi je to nalepka), se pa bohotijo lepo zaobljene linije arabščine. Zanimiva sprememba..

Težave z gonilniki

2007-05-31T20:59:00.000+02:00

Fino, pa smo pri tem, da sem si kupila nov računalnik in starega ponucala za bolj rutinska opravila. Sicer je novi računalnik že star dva tedna, je še vseeno nov, vsaj kar se tega posta tiče, saj nisem imela ravno veliko časa za pisanje :( In ko bi si človek mislil, da bom na novega naložila Visto, saj je dovolj zmogljiv, sem se odločila počakati še nekaj časa, da Vista dozori in si pridobi podpore širše družine gonilnikov.

Kakšen problem pa je z gonilniki sem pa okusila na starem računalniku. Ker je zunaj že Longhorn server beta, sem se odločila na stari računalnik postaviti kar njega. Do aprila bo zadeva delovala, to je pa tudi dovolj časa, da se navadim na Visto in njene kaprice. Kot prvo me je začudila nenavadna odzivnost starega računalnika na nov sistem. Morda pa le nisem imela tako slabo računalo :) Še tako dobro se mi je zdelo, da sem, navkljub namembnosti računalnika za serverske namene, dodala nanj še Vista I-candy (prozorna okna, Windows flip 3D, Vista theme). Deluje. Lepo. Celo tako dobro, da sem se odločila uporabiti računalnik za server in workstation. Ves čas bo opravljal nekatere serverske dolžnosti, nekaj časa pa bo nudil svojo mogljivost še ostalim članom družine, še posebej, ko bo zunaj vroče, saj se računalnik hladi v kleti. So far so good.

Ampak... ko sem že upala, da ne bo problemov, so se le-ti pojavili. In ravno zaradi teh, sicer pričakovanih problemov, na svojem novem računalniku še nimam Viste. Skupno problemom je: "Driver not found" in "Not supported...". Šmentana smola. Tako zdaj nimam enega zelo uporabnega programa in ene prijetne napravice, ki bi mi omogočala pregled nad dogajanjem. Sicer zelo prijetni Windowsi, a to jim je velika hiba :S

Les Visiteurs

2007-05-29T08:02:00.000+02:00

Vračala sem se iz kopalnice v sobo. Ura je bila, kolikor pomnim, malo pred polnočjo. Napol v temi sem na nekaj stopila z desno nogo in hitro premaknila nogo naprej, ko sem pod nogo začutila ta mehki predmet, in se skorajda zaletela v omaro.
Le kaj bi lahko bilo pod mojo nogo?!
Prižgala sem glavno luč in opazila na tleh malo zeleno gmotico. Super, sestrica mi je na tleh pustila gumjasto zeleno žabico, sem pomislila, čeprav se mi je zdelo čudno, da jo je pustila takole na pragu moje sobe.
Nič ne de.
Nagnila sem se, da bom bonbonček pobrala, ko je pa le-ta na moje presenečenje odskočil naprej v sobo. V sobo mi je priskakljala mala zelena žabica. Hudo mi je bilo, ker sem jo skorajda pohodila. Upam, da ni bilo potem kaj z njo narobe. Takoj sem čutila dolžnost, da jo odnesem nazaj ven, kamor sodi, čeprav je bila tako prisrčna, da bi jo kar obdržala. Nastavila sem ji roko, na katero je pa z oklevanjem vendarle skočila. Malce sem ji morala le pomagati. Za pogum. Previdno sem jo odnesla na teraso in ji zaželela lahko noč.
Ko sem se vračala v sobo, sem se pa spomnila... Kaj če je bil pa princ?! Tako se je potrudil, da je prišel do moje sobe, na vsak način je hotel v mojo sobo, jaz sem ga pa še pohodila :S

Flashback

2007-05-17T08:10:00.000+02:00

Končno nam je uspelo; doma smo vse svoje stare super 8 filme posneli na DVD. To je še posebej fino, ker se sama svojega otroštva skorajda ne spomnim. Moji prvi spomini sežejo nekam v 5. leto mojega obstoja. Oz. vsaj mislila sem tako.

Dvomim, da sem pri 5. letu starosti še cuzala dudo, tako da sem bila mogoče se celo malce mlajša, ko mi je mami skrila dudo in se izgovorila na mucka, ki naj bi pojedel dudo. Spomnim se, da sem zasledovala mucka, če bo kje spustil mojo dudo. Rekla bi celo, da sem naročila dedku, da naj na vsak način spravi dudo iz mucka. Bogi muc... Seveda se mucku ni zgodilo nič hudega, jaz sem pa, ko sem malce zrasla, nasla dudo na najvisji polici v kuhinjski omari. Prepozno :)

Spomnim se še moje modre ladjice in modre banje, najljubše rumene oblekice, ki je bila prav abstraktna: polna je bila modrih banan. Spomnim se kako sem bila včasih strašna upornica in nisem poslušala staršev. Taki trenutki so se vedno končali s tem, da sem rekla, da bom spakirala kovček in šla stran. Starša se nista dala prepričat, zato sta rekla, da jima je prav in naj kar grem. Povečini sem takrat kuhala mulo, a enkrat mi je oče dejansko pomagal spakirati moj mali kovček in me postavil pred vrata. Zvečer. Spomnim se, da je bila tema in me je bilo strašansko strah. Vseeno sem, mulasta kot vedno, morala zdaj izpeljati svoj plan do konca. No, skoraj do konca. Sprehajati sem se začela gor in dol po ulici, na misli so mi pa prihajali zlobni volkovi, ki me bodo raztrgali, in vesoljci, ki me bodo ugrabili,... Starša sta pa potuhnjeno gledala skozi okno. Kaj sta si točno mislila takrat, ne bi vedela, a vem, da sta bila prav tako mulasta kot jaz in nista hotela prva popustiti. Saj mi je kmalu postalo dosti sprehanjanja in sem se vrnila domov. Mislim, da je bilo to zadnjič, da sem rekla, da bom spakirala kovček in šla :)

Stric je vedno gledal odlične filme, a ko sem prišla zraven, me je vedno odgnal. Baje sem bila preveč glasna, pa čeprav sem vedno sedela na stolu tiho kot miška. Očitno ni bilo dovolj. Zdaj ga je sicer zanimivo gledati, ko ima že svoje otroke in ga le-ti jezijo :) Spomnim se tudi, da sem enkrat pod stolom v njegovi sobi našla neko revijo. Corn ;))

Zdaj, ko takole razmišljam o preteklosti, se spomnim tudi stvari, ki sem jih že zdavnaj pozabila, npr. igranja z otrokoma očetovega kolega, učenjem kotalkanja s sestrično, časa, ko se je mami učila voziti avto, mojega vlakca na morju, ... Rada bi se spomnila vsega, a ne vem kako. Noro dobro bi bilo spomniti se svojih prvih korakov v svet. :)

Drugje

2007-05-06T22:42:00.000+02:00

Zadnji teden sem bila malo na dopustu. Počitnikovala v naši širni domovini. Hodila, hodila in še enkrat hodila. Teh počitnic ni primerno poimenovati počitnice*, ampak kar šport; zmatrala sem se veliko več kot v vseh mesecih tega leta. Vem, da sem zadnji dan dopusta rekla, da ne maram več videt znamenitosti in gradov; vsaj v tem mesecu ne, pa vseeno pogrešam vso to mučenje. Saj niti ni bilo mučenje. Prav uživala sem, čeprav so me bolele vse okončine. Mogoče je bil užitek skrit v tem, da me je vedno spremljala moja boljša polovica.

Uf, čas je že za spanje, drugače bom jutri zjutraj izgledala kot zombi. Še prej pa nekaj utrinkov s počitnic:

Hodili smo visoko...

in imeli prečudovit razgled :o

Bilo je malo morskega pridiha...

in dosti svežega gorskega zraka!

Kar kopat bi se šla :D

To je pa moj novi dom :)

Sledi moja spomladanska rezidenca...

in razgled z nje...

ter moja poletna rezidenca...

in njeno prelepo dvorišče.

Za konec pa še druga najlepša slika zbirke (prve ne pokažem ;P )...

* moja definicija počitnic: kraj, kjer ne počneš nič drugega, kot da lenariš in pozabiš na vse

Sreča v nesreči

2007-04-27T11:12:00.000+02:00

Moj dobri stari fotoaparat me je prejšnji teden neslavno zapustil v rokah moje sestre. Nesreče se dogajajo, krivca pa smatram kazensko odgovornega do višine 60% nabavne vrednosti fotoaparata. Plačilo še čakam, ne morem pa biti brez fotoaparata - vsaj ne zdaj, ko se odpravljam na dopust. Imam backup (SE k790i), a je to le in-case-of-emergency rešitev. Potrebovala sem nekaj, kar bom z veseljem uporabljala še vrsto let in uživala od posnetkih. Kaj kupiti....

V ponedeljek sem se odločila za enega izmed Sony-jevih compaktnih digitalcev. Once a Sony, always a Sony.. oz. vsaj mislila sem tako. V primerjavi z mojim starim Sony-jem je le-ta malce škripnil na področju kvalitete slike. Žal. Kaj zdaj storiti? Na srečo sem fotoaparat kupila prek spleta in ga imam zato pravico vrnit, če z njim nisem zadovoljna. Toliko boljše :) In včeraj se je zgodil prelomni dogodek: kupila sem Canona.

Spoznajte mojo novo zverco...

Canon IXUS 850

Imela sem sicer pomisleke glede nakupa Canona. Prvi pomislek je bil garancija. 1 leto garancije napram 2 letni garanciji aparatov Sony. :S Drugi pomislek pa je bil prikaz stanja baterije. Canon ga namreč nima; pokaže se le, ko je baterija že prazna, kar pa utegne bit dokaj nadležno, če ima človek notri litionske baterije in ne navadnih, ki jih lahko kjerkoli kupiš. Upam, da bo zadeva držala in me ne bo po enem letu spet obiskal Muprhy. Kar se pa drugega pomisleka tiče, sem pa rešila stvar tako, da sem kupila nadomestno baterijo. Za trenutek sem pomislila, da bi le dala nekaj več denarja in kupila EOS 350D, ampak sem se premislila. Denar rabim za počitnice, ne bi pa rada nosila v torbi še ene ogromne torbe, ko pa imam že tako ali tako v njej malo prostora.

In prvi odzivi na fotografije? Kar dobri. V notranjih prostorih se je odrezal malce boljše kot Sony, zunaj pa sploh ni primerjave. Še posebej, ker je ta bolj širokokotni. Mislim, da je bila to prava izbira.

Zdaj ga pa rabim samo še krstit :))

Ekskluzivno! Zaton bančništva

2007-04-18T22:19:00.000+02:00

Pri lokalnem bankomatu sem srečala g. Pajka, ki je moji tezi prikimal. Na dotičnem bankomatu namreč v zadnjem tednu ni zasledil niti enega obiska.
Žal je bilo tudi najino srečanje kratko... :-S

Delovni čas

2007-04-11T17:51:00.000+02:00

Vedno sem si mislila, da je naša lokalna pošta super, ker je bila vedno odprta do 18h. Ni ti bilo treba nevemkoliko hiteti domov, da si pobral kak paket, včasih si celo zamudil 18.uro, ampak vseeno si mislil, da je tako čisto ok. Mogoče bi lahko delali do 19h, ampak glede na to, da razne občine, zavarovalnice,... končajo še prej, se ti je zdelo nepomembno besneti ob 18:01, ko nisi mogel več na pošto.

E... konec tega. Danes sem prav hitela domov, ker sem vedela, da me na pošti čaka nek paket, ki sem ga komaj čakala. Ko sem se vozila, sem pogledavala na uro in upala, da bom uspela prit do 18.ure. In mi je uspelo. A potem pa šok. Pošta je po novem odprta le do 17h. WTF?! Zakaj je bilo zdaj tega treba?! Kako naj zdaj človek normalno pride domov na pošto, če dela do 16h (ali bognedaj do 17h) in se mora še prebit čez popoldansko zgoščenko?!

Prav polepšali so mi dan, moram rečt. To je bila pa prav pika na i. Že tako mi je tečno, ker moraš na vsako banko hitet, da prideš do 17h ali si celo vzet malo dopusta za to, zdaj pa še ta udarec. Očitno se nikomur več ne da delat. Predlagam, da nadomestimo vse poštne delavce z roboti in pustimo pošto odprto 24-7 ali pa vsaj do kakšne zgledne ure in pustimo stroje ponoči, da se odpočijejo.

Jebenti..pa lih danes :S

Mobilni blog

2007-04-07T15:21:00.000+02:00

No, zdaj sem se pa lotila se mobilnega bloganja :D Zaenkrat mi je uspelo splaviti spodnje tri slike. Pohvalno, pohvalno. Si bom kdaj takole nasla cas in veckrat kaj zanimivega poblogala. ;)

Cveti!

2007-04-07T14:14:00.000+02:00

Vse naokoli rožice veselo cvete,
Pomlad oznanjajo, čebelce vabe!

Signs

2007-04-07T14:10:00.000+02:00

Nekje globoko v gozdu...